Odličen solo glasbenik potrebuje tudi odličen spremljevalni band. In Joe si ga je vsekakor sestavil. Naj začnem najnižje po hierarhiji – pri basistu. Saj ga ne podcenjujem, ampak kot pravi nenapisano pravilo rock bandov, so basisti zgolj okras na odru. Šala. Bryan Beller je sicer dobro opravil svojo nalogo, vendar so njegovi kolegi na odru vsekakor bolj kradli pozornost.
Blestel je osiveli in bradati Mike Keneally, ki se je sprva zadrževal ob strani odra, za kupom inštrumentov, nato pa na trenutke v celoti ukradel pozornost občinstva. Poleg perfektnega igranja na kitaro, izvrstnih solaž, je obvladoval še štiri klaviature, včasih hkrati s kitaro.
Nato sledi neverjetni bobnar Marco Minnemann. Še preden je stopil na oder, smo lahko domnevali, da prihaja strokovnjak ritem sekcije. Njegov skrbno izbran nabor bobnov in činel je na to več kot napeljeval. Minnemann je sicer zaslovel že kot najstnik in mnoge glasbene revije ga uvrščajo med deset najboljših bobnarjev na svetu.
O Satrianiju pa najbrž niti ni potrebno izgubljati besed. Zvezdniško skromen, simpatičen, predvsem pa tehnično dovršen. Njegove kitarske simfonije so zvenele izjemno.
Se še sprašujete zakaj takšen naslov prispevka? Gre za to, da je koncert obiskala predvsem moška populacija. Tako, čez prst, bi lahko rekli, da je bila na deset moških ena ženska. Zakaj je med častilci kitarskih rifov toliko moških in skoraj nič žensk? Prav tako lahko najbrž na prste ene roke naštejemo ženske glasbenice, ki blestijo na električni kitari …
Ne morem si pomagati, tu najdem povezavo med kitaro in moškim ponosom. Vsak moški, tako vsaj domnevam, je ponosen na svoje »orodje«. Vendar ga mora v javnosti skrivati – če si ne želi nakopati težav z zakonom ali pa začudenih pogledov okolice.
Kitara pa je instrument, ki izraža moč. Lahko jo razkazuješ. Kdor stoji na odru z njo, je poleg pevca najbolj v središču pozornosti, pa domnevno tudi najbolj zaželen pri dekletih. Na nek način gre pri igranju električne kitare za družbi sprejemljivo razkazovanje moškosti. In kdor to počne dobro, je vreden časti in posnemanja. Od tu najbrž takšna obsesija moških s kitarskimi virtuozi. Kdo bi vedel …
