S premiero domačega projekta Gremo vsi! se je v nedeljo začel Exodos, mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki z letošnjo izdajo dopolnjuje svojih osemnajst let. Medtem ko je novopečeni polnoletnik sredi devetdesetih (s prvo izvedbo točno leta 1995) v slovenskem prostoru nastopil kot tisti festivalski akter, ki se je v okviru novih (neodvisnih) državnih meja pionirsko osredotočil na predstavljanje sodobnih odrskih praks (in s tem razširjanje pogleda nanje) v avtorstvu različnih domačih in tujih umetnikov, si je v kasnejših, prireditveno vse bolj gostih letih začel takšno vlogo deliti z drugimi sorodnimi festivali.
Minimalizem in intimizem
Tudi zato je v njegovem razvoju opaziti posamezne spremembe na ravni same festivalske strukture, torej v preoblikovanju programskega koncepta, kar je pred dvema letoma doseglo najnovejšo obliko, ki jo festival ohranja tudi v tokratni izdaji. Pravzaprav nadaljuje, kjer se je v svoji aktualni bienalni podobi nazadnje sklenil: če se je kot eden zadnjih nastopajočih na 17. Exodosu (pod kuratorstvom Jana Fabra) s svojo skupino Forced Entertainment predstavil Tim Etchells, stopa ta britanski umetnik kot letošnji kurator zdaj na čelu festivala.
Takšen programski pristop se seveda odraža v samem izboru: v tematskem središču prejšnjega Exodosa je bilo Fabrovo privilegirano interesno področje telesa, podobno je v navedenih Etchellsovih selektorskih vodilih – usmeritev pozornosti k uprizoritvenim postopkom, za katere je značilna uporaba minimalnih sredstev, ki z občinstvom vzpostavljajo intimno razmerje in tako naprej – prepoznati karakteristike umetnikovega odrskega jezika. A če je letošnji Exodos, ta poleg 25 predstav obsega tudi več spremljajočih dogodkov (pogovore, delavnice in podobno), v tem pogledu »etchellsovski«, je po vzpostavljeni programski usmeritvi osrednjemu jedru tudi letos priključen poseben sklop: po balkanski plesni platformi je v tokratnem fokusu azijska plesna umetnost (izbor del mladih soloplesalcev podpisuje kurator Tang Fu Kuen).
Oditi ali vendarle ostati?
Slovenska reprezentanca – z dvema produkcijama, eno svežo ter eno predstavo starejšega datuma (Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!), in eno mednarodno koprodukcijo – na festivalu ni številna, ji je pa zato pripadla »častna« otvoritvena vloga. Ta se je projektu Gremo vsi! (nastalem v koprodukciji Maske z Bunkerjem in zavodom Exodos) tudi dobro podala. V obliki glasbeno-gledališke predstave je režiser Mare Bulc s soustvarjalno šesterico nastopajočih razprl vprašanje oditi ali ostati (v matični državi) in se torej dotaknil tematike, katere aktualnost ni vezana zgolj na trenutno ekonomsko krizo, pač pa so njeni vzroki lahko tudi drugačni, denimo bolj intimne narave.
Bulc, ki je projekt pripravil z izključno glasbeno zasedbo (v sestavi Jaka Berger, Miha Blažič - N'toko, Matija Dolenc, Polona Janežič, Tina Perić in Irena Preda), je izhajal iz primerjave države z bendom, v kateri so prebivalci potemtakem glasbeniki. In ker si je s projektom zadal spregovoriti o selitvi, migraciji, je tudi razumljivo, da zasedbe ni sestavil po principu stilske sorodnosti. V skupini pripadnikov različnih glasbenih zvrsti prihaja torej do prepleta, ki se zdi bistven tako na oblikovni ravni (žanrskega spoja) kot z vidika razlik v pogledih na osnovno vprašanje migracije. Želja po ostanku je v tesni bližini z izbiro drugega okolja, tako tudi klasični glasbeni prijemi s sodobnejšimi. Sam princip uprizoritvenega vztrajanja pri vračanju k poskusom novih začetkov pa v projektu, v katerem se glasbeniki v lastnih jezikih soočijo z novim skupnim gledališkim jezikom (in obratno, gledališki režiser z glasbenimi), ohranja tudi idejo migracijske prisotnosti.
