Gornji opis morda ustvarja vtis o zaprti tajni loži, znotraj katere si njeni člani vzajemno delajo usluge. Ta vtis je vseeno napačen, ker se improklika ves čas daje v poslušanje javnosti, je ekonomsko docela marginalna glasbena grupacija kljub kakšni javni subvenciji, ki je v primerjavi z velikimi špilavci na glasbenem področju bagatelna tako pri nas kot drugod. »Usluge« v primeru te neodvisne mednarodne glasbene formacije pomenijo predvsem to, da isti ljudje opravljajo več del oziroma hkrati igrajo vloge glasbenikov, organizatorjev, tudi predavateljev, promotorjev, pedagogov, (samo)založnikov in še kakšno več.
Nekaj drugega je glasbeni in širši kulturni vpliv glasbenih praktikov, ki med drugim gojijo svobodno improvizacijo. Večina igra v drugačnih zasedbah, bolj slogovno kodirane muzike, ki pa so glede na odmerke glasb okoli nas še zmerom krepko na glasbenih robovih. To živahno pretakanje principov, idej, drž, tudi rabe tehnologij med glasbenimi svetovi je zato v zadnjem času obogatilo tako glasbo, v kateri je improvizacije le za vzorec (včasih zgolj v pristopu do glasbil, oblikovanju zvena), kot tudi ožje zamejeno polje improvizirane godbe, v kateri še zmerom velja strog nenapisan red – plod skupnega konsenza.
Ob lanskem vzletu tridnevnega mednarodnega festivala Neposlušno smo zapisali, da je bila njegova prva izvedba »najintrigantnejša reč v teh krajih, ki se radi trpinčijo v glasbeni samoizolaciji«. Po njegovi drugi izvedbi ocena ostaja, ampak z dopolnilom: domače improvizacijske proizvodne sile se zlagoma približujejo mednarodni ravni, manj delujejo v osami in suvereno muzicirajo navzven. Zgled je bil duo vokalistke Irene Tomažin in avstrijskega elektrofonika Christopha Kurzmanna, ki sicer ni bil brez zadreg.
Organizator tega festivala, Zavod Sploh, je med redkimi prireditelji pri nas, ki se redno posvečajo obdelovanju polja svobodne improvizacije. Pri tem je najbolj sistematičen, toliko, da lahko v zvezi z njegovimi delavnicami Raziskava, refleksija (po odprti pedagoški praksi pokojnega improvizatorja Johna Stevensa) govorimo kar o »šoli«. In če je Tomaž Grom kot organizator festivala predvsem v vlogi moderatorja neposlušnosti in tam njegov glasbeni delež manjka, je ravno ponedeljkov defonični nastop dodal njegovo glasbeno akcijo v triu karseda fonične igre z imeni njegovih članov – Samo Gromofon. Malo bo treba še počakati za pripis, da gre za eno prvih stalnejših domačih »free-impro« postav. Temu se z drugega, recimo bolj freejazzovskega konca približuje trio Drašler-Karlovčec-Drašler. Za domačo skrpano tradicijo improviziranih godb, ki je leta slonela na volji samotarjev, kot je Zlatko Kaučič, je to vsekakor pomemben premik, ki pa v danih razmerah ni nobeno trdno jamstvo.
Samo Gromofon so Tomaž Grom (kontrabas, elektrofonska šara), Samo Kutin (hurdy-gurdy, doma izdelana zvočila) in Andrej Fon (pihala, gajda, efekti, druga zvočila). Sam nastop je sicer drobencljal, se sestavljal in podiral, a je ponudil uvid v kolektivno muziciranje, ki ga miri »modro« Gromovo basiranje in burka širna paleta duhovitih zvočil soigralcev, ki iščeta možnosti za kombinacijo in aktiviranje zvokov iz sonične malhe. Kutin je še stanjšal niansirano dromljanje na hurdy-gurdyju, Fon pa s svojimi vpadi postaja eden duhovitejših lokalnih »ludistov«.
Duo brazilskega pihalca Yeda Gibsona, ki je danes Amsterdamčan, in portugalskega tolkalca Vasca Trille, ki je Barcelončan, je predvsem potrdil Gibsonov talent, samosvoje izvabljanje in iznajdevanje pihalske tvarine, ki se zateka tudi k tradicionalnim trikom, kot je pihanje v vodo v posodi ali pa hkratno igranje na dva saksofona (referenca ostaja Rahsaan Roland Kirk in cel splet »nizke« popularne glasbe), manj pa je resnično zadihal skupaj v igri s kolegom tolkalcem.
Nastopala je torej nova, v transnacionalni prostor zazrta mlajša generacija improvizatorjev, ki v muziciranje vnaša drugo vrsto občutenj, izrazito počasi, introspektivno gradi tok igre, poudarja vidik ustvarjanja in poslušanja niza »mikrodogodkov«, ki se lahko pripetijo med igro. Stičišč z drugimi glasbami, tudi z elektrofonskimi, ki niso podrejene zgolj plesu in obdelujejo predvsem vidike zvoka samega, zraven pa nekatere pretirano silijo v umetnostne galerije, je precej. Vendar tudi za to mlajšo formacijo improvizatorjev velja stari imperativ, ki ga je priobčil festival Neposlušno: »Improvizirano glasbo je treba izvajati redno.« Dodajmo, da jo je koristno doživljati kot poslušalec, za katerega je pogled na občutljivo delanje glasbe posameznikov, ki enkrat uprizarjajo malo socialno psihodramo, drugič pa muziko presenečenj, lahko priročni napotek, kako krmariti zunaj, v vsakdanjem življenju.
