Kabare Kurac skupine G-Fart je s svojimi vragolijami, zavitimi v trash-kič estetiko z morbidnim pridihom in z »znucano« podobo fašističnega »second hand sex shopa« v primerjavi z nekaterimi eklatantnimi primeri performansa precej nedolžen. Razvija neko primarno in avtonomno stanje kabarejskega žanra v vsej izvirnosti, torej kot gostilnica z zabavnimi točkami, kjer se po ustih valjajo politično nekorektne vulgarnosti, kjer se rolajo parodični miksi pop glasbenih uspešnic in aktualnih svetovnih dogodkov, kjer se na ogled postavljajo skope družbenokritične inštalacije v funkciji podtaknjencev konceptualne ideološke tradicije – neka privatna krčma skratka, ki je navsezadnje skoraj ready made sodobnih medijskih formatov naše antagonistične družbe. Pod vtisom nekega s(p)odobnostnega čuta zapisati, da gre za eksces ali provokacijo, bi bila predvidljiva, morda še najbolj po meri želja brezbožnih ludističnih igračkanj ustvarjalcev zapisana reakcija, ki bi si zaslužila največ eno zvezdico. Provokacija ali promocija? Kje je kleč?
»Igralci« (sicer šolani gledališčniki, toda ne izvajalci) se nastavljajo in razgaljajo kot žive izložbe (avtodeklariranih) »trash kurb«, marljivo strežejo s svojimi raznovrstnimi veščinami cenjeni »avdienci« v zabavo, zgražanje ali porog in ironično izpolnjujejo vse zahteve »uspešne« predstave, kot so parodija spektakularnosti, vulgarna in poceni komika, surovo meso, melodramska solzavost, nadidentifikacijska kritičnost, plesne in pevske točke; strateško izvedejo celo nekaj teoretskih manevrov iz emancipatorne teorije gledaliških priročnikov »z-ganiti gledalca«. Vse tovrstne ideje so že vsaj pred stoletjem in mnogo radikalneje porabili (res tudi z dodano vrednostjo novih form) v soarejah dade ali futuristi v sintezah ali nadrealisti v potezah, ko so tolažili razjarjeno občinstvo s sladkorčki. Nemoč presenetljivosti v času, kjer je novo staro in staro novo, G-Fart še podčrtajo s preprosto »izpolnitvijo« horizonta pričakovanja (tudi že staro potezo), saj so scenosled dogajanja predstavili že v medijski promociji.
Mnogoštevilen in raznolik kolektiv črpa iz avantgard, v jedru katerih pravzaprav ne tiči provokacija, ampak redukcija vsega konvencionalnega in ekscesnega (via Boris Groys). To je antipozicija, ki jo G-Fart v tem primeru vsaj skušajo zavzeti z demoliranjem »svečanega protokola gledaliških premier« ali s konceptualno slabo izvedenim »private partyjem«, ki izvrže še publiko, ko se približuje stilu »Raj zdaj« (the Living Theatre). »Antidrža« G-Fart se tako kaže vsaj kot poskus ugovora zahtevam hiperkapitalistične tržne logike, kar je obenem, ironično, lahko celo uspešna promocija. Morda pa tudi ne. Navsezadnje izza navidezne neobveznosti G-Fart izvedejo ne samo uro in pol dolgo premiero, kakor tudi obe ponovitvi, ampak še neprestano producirajo delavnice in druge predstave. Morda gre samo za legitimen odgovor, kako kljub uradno zasedeni funkciji umetniškega rezidenta v Gledališču Glej odpreti kanal umetniški svobodi, ki bo dihala izven parametrov »zvezdniške« konkurence.
