Včasih se na glasbenih prireditvah, ki vabijo z raznolikim programom, pripeti »nesreča«, da že prvi nastop postavi izjemno visok glasbeni kriterij. Takrat takoj veš, da v naslednjih petih urah čez to godboslastje ne bo šlo. Ko sta minulo nedeljo malo po sedmi uri zvečer na oder v osrednji sprejemnici Marlin znamenite newyorške dvorane Webster Hall stopila iranski virtuoz na goslih kemanceKajhan Kalhor (pred kratkim gost v Ljubljani) in turški mojster baglameErdal Erzincan, je bilo po nekajminutnem živahnem temperiranju, ki se je razvilo v subtilni dvogovor, že jasno, da se razpleta imenitna glasbena zgodba. Stikali sta se dve bližnji, a ravno toliko oddaljeni sosednji glasbeni tradiciji (učene perzijske in turške glasbe), da je stekel živahen dialog improvizacije, ki je imel za podlago le osnovni dogovor o modusih in spremembah leg. Bila je umirjeno dramatična in mična godba, ob kateri so utihnili na žur tempirani obiskovalci letošnje desete izvedbe newyorškega GlobalFesta, ki so se ravno stekali v dvorano.
Križarjenje med dvoranami
Vedno znova je prijetno priti v Webster Hall, danes že zaradi raznolikega programa morda bolj zanimiv in živahnejši koncertni prostor, kot so druge nič manj stare in slavne newyorške dvorane s tradicijo, zgodovino, patino. GlobalFest je seveda festival world music, »druga godba« na enem kraju; tudi letos so ga povezali s konferenco in prireditvenim sejmom APAP (podobno kot počnejo Winter Jazz Fest, gledališke prireditve v mestu in tako naprej). Festival se je prijel, ne samo med povabljenci, novodobnimi glasbenimi »skavti«, marveč med občinstvom vseh generacij; vstopnice so razprodali nekaj dni pred prireditvijo.
Zasnova peturnega festivala ostaja podobna že nekaj let, v večeru s časovnim zamikom priredijo po štiri koncerte na treh odrih v prostorih dvorane, v kleti, veliki sprejemnici (prostora v obeh je za tristo, štiristo obiskovalcev) in v veliki koncertni dvorani. Obiskovalec ima na izbiro ali godbeno vandranje od kleti do prvega nadstropja, nekakšno mimobežno lovljenje vsega ponujenega, ali osredotočenje na en del programa. Izbiro sta odlična glasbenika iz zahodne Azije vsaj malo olajšala – obstal sem pri treh koncertih v veliki dvorani in za konec potešil radovednost glede tega, kaj so letos ponudili kot »domačo« posebnost.
Od Malija do New Orleansa
Zimbabvejski veteran, kitarist in pevec Oliver Mtukudzi, je s skupino Black Spirits povsem upravičil pričakovanja in veliko dvorano zapeljal v optimistične vode, mehkoben beat in antifonalno petje, ki krasi godbe v južni Afriki. Bil je ščemeč godbeni spomin na udarna leta zimbabvejske godbe. Mali, vrsto let bazen godb, ki mu grozi, da glede na zaostrene razmere postane različica Afganistana, je zastopal moderen, mlad ženski glas. Fatoumata Diawara, ki je že Parižanka, je nastopila s pop ansamblom. Je energična, sodobna pevka in kitaristka, atraktivna na prvi pogled, a sčasoma na odru prvotni čar udarnosti in neposrednosti zbledi. Vseeno nima globine in gracioznosti starejših (bolj tradicionalnih) pevk, za moderni pop svet pa je preveč arhaična.
Na podobnih ameriških festivalih godbe iz New Orleansa rade veljajo za »druge godbe«, so del stare in nove tradicije. The Stooges Brass Band so dostojni nasledniki starih trobilskih band. So prava žurerska banda, ki kombinira vrtoglavo polifonijo pihal in trobil z močno ritmično podstatjo, ki je osnova za hiphopovske posege, klice in odgovore, nenehno permutacijo znanih viž in zafrkljivost. Uprizorili so najbolj udaren koncert na festivalu. Med koncertnimi okruški drugih (kalifornijske skupine Santa Cecilia, kabaretnih Francozov Lo'Jo in španske rock skupine s flamenco primesmi La Shica) je še najbolj zanimivo izzvenel zaključek nastopa Marthe Redbone in njenega projekta Roots, v katerem je kombinirala izročilo indijanskih korenin z ljudskimi godbami Apalačev. In izkoristek? Občinstvo potešeno, glasbeniki zadovoljni, vzdušje prijetno, a ne evforično.