Postopek prirejanja scenarija v uprizoritveno predlogo se namreč ne omeji na denimo nekatere nujne opustitve oziroma prilagoditve na ravni prostorskih umestitev, zanj tudi niso najbolj bistvene (čeprav vsekakor niso zanemarljive) spremembe, kakršna je moški spol filmske protagonistke (teta postane stric); ključen se zdi način, kako avtorica oblikuje posamezne dele scenarija v novo celoto sicer prepoznavnega izvora: z vpeljavo likov Levega in Desnega oziroma njunega stika z osrednjimi osebami prihaja do prepletanja, pravzaprav vozlov, ki se znova zategnejo, potem ko smo že imeli občutek, da smo jih vsaj nekoliko razvezali; če sam začetek daje vtis detektivskega odkrivanja umora, nadaljevanje brž preklopi na naravnost posladkan ljubezenski prizor, pozornost usmeri k vezem med osebami, zato da bi kasneje spet vpletlo detektivsko preiskavo.
Na prepletenosti gradi tudi uprizoritev, s katero je v profesionalnem gledališkem okviru debitirala režiserka Zala Sajko, ki se v svojem pristopu ob izhajanju iz filmske osnove od te prav tako odmakne in predstavo (ob prispevkih dramaturginje Nine Šorak in režijskega sodelavca Simona Belaka) oblikuje z izkoriščanjem možnosti, ki jih prepoznava v besedilu (v postavitev so tako vključene tudi didaskalije), in z uporabo razgibanega gledališkega izrazja. V scenografiji Lenke Đorojević, ki z mrežno obliko osebe »ujame« v skupen prostor, hkrati pa nakaže tudi razmejitve, se dogajanje barva skladno z različnimi žanrskimi prvinami, kar upoštevata tudi kostumografija Tine Pavlović (ta se v določenih elementih naveže na obdobje nastanka filma) in glasba Larena Poliča Zdraviča. Tako se v dejanju, ki mu ritem daje oziroma ga stopnjuje domišljija neprespanega strica – ta je razberljiva sicer šele postopoma –, prevajalca pogrošnih romanov v neprestanem pogonu, zvrstijo raznovrstne slike: prikaz idile ljubezenskega gnezda denimo preide v bizarno podobo ljubezenskega trikotnika, izvajanje preiskave naenkrat pripravi teren za solistične nastope, za potrebe večje slikovitosti pa igralci – sedemčlanska zasedba z Urošem Smolejem v vlogi strica, ki v dogajanje vstopi kot nekakšen šef kuhinje – s hitrimi preklopi v žanrsko poudarjenih interpretacijah na primer prevzamejo tudi oblike rastlin.
Uprizoritev Ubij me nežno se v razvezanosti od filmskega izhodišča tako izoblikuje kot izrazno čvrsta gledališka celota, ki ji v prirejanju osnove ne manjka avtorskega pečata, v aktualnem interpretativnem pogledu nanjo pa tudi ne stika z današnjim časom.
