Takšnega pristopa režiserju Vitu Tauferju ne gre zameriti v celoti – vsebinsko jedro opere (v resnici operete) je za današnji čas tako uborno in neverjetno, da potrebuje dramaturške in vsebinske »(od)rešitve«. Taufer je stopil na prepotrebno pot distanciranja od fantazmagorične nacionalnosti opere in poiskal prav v tem odmiku humor: opera postane poligon za ironiziranje zatrdele slovenske nacionalne ikonografije. Dogajanje je prestavljeno v fantazijski, pravljično-otroški svet, kjer postanejo neverjetna šabloniziranja in karikiranja razumljiva. Takšna enačba seveda zvede patetiko slovenskega nacionalizma na infantilnost, kar v resnici deluje katarzično. Pomembno je tudi, da je Tauferju, če odmislimo ljubezensko sceno med Minko in Franjem, uspelo izjemno dinamizirati dogajanje na odru, ga napolniti s številnimi nemirnimi humornimi drobci in pevce pripraviti k dejavnemu igranju, kar se sicer zgodi povsem preredko: s svojo vlogo so se stopili še tisti, ki jih imamo za pregovorno lesene. Ostaja pa okus, da bi Taufer lahko stopil še korak naprej – glavna odlika njegovega pristopa je, da zna v Slavčku poiskati več nivojev humorja, toda ta le redko preide v sklenjeno interpretacijsko misel. Ob koncu – nizu slovenskih ljudskih pesmi – jo sicer ponudi: Francoz Chansonette ob domačijskem slovenskem prepevanju, torej nacionalni esenci opere, zdolgočasen zadrema. Toda domislek ostaja skoraj preveč na ravni štosa in premalo na ravni kritike in rekontekstualizacije. Postavitev je tako zagotovo privlačna in kratkočasna, glede na standardno slovensko operno režijsko ubornost gotovo tudi odstopajoča, a antologijskega statusa si verjetno ne bo zagotovila.
Seveda je potrebna še beseda o glasbeni podobi – tokrat žal o številnih vokalnih omejitvah, ki so najbrž v marsičem posledica dolgoletne nedejavnosti ansambla. Urška Breznik je svojo Minko poustvarila precej trdo, z vidnim dinamičnim forsiranjem višin in intonančnimi ohlapnostmi vseh vrst, ki so se razvile v nekakšno žagasto našpičeno petje. Svojega dne gotovo ni imel tudi Matjaž Stopinšek, ki je višine še bolj odločno forsiral in na njih tudi slišno ugašal, Mirjam Kalin v trenutnem stanju skoraj težko producira poslušljiv ton, vibrato Juana Vasleta se zdi prevelik tudi za stransko vlogo krčmarja, Rok Bavčar ni izstopal, pevske vragolije Nine Dominko pa so se zdele bistveno preveč vokalno zalite in močno oddaljene od tonske čistosti. Jože Vidic je bil v igralski in vokalni suverenosti izstopajoč, a želeti si je bilo vendarle boljše dikcije. Tako sta bili vokalno in tudi igralsko daleč najbolj simpatični figuri Saša Čano in Andrej Debevec. Prvi s svojim vampom, »vladarsko« omejenostjo in basistično sonornostjo, drugi pa je z odtenki svojega karakternega tenorja in odrsko nalezljivim stupidnim burkaštvom poustvaril najbrž eno izmed vlog kariere. Simpatični so bili nastopi deklet, moški zbor pa je bil sicer urejeno sonoren, a povsem preveč tuleč. Za dirigentskim pultom je Igor Švara opravil svoje delo: ne več, ne manj, kar pa seveda ne pomeni, da je kakšna glasbena misel zares vzcvetela. Če je režija imela idejo, kaj s Slavčkom, se zdi, da je bilo glasbenemu delu nekako vseeno.
