Umetniška odločitev SNG Opera in balet Ljubljana, da uvrsti na spored opero Gorenjski slavček Antona Foersterja, ob že sicer skromni sezonski operni ponudbi kar malce bega, po drugi strani pa je kar petnajst let od takrat, ko so jo gledalci zadnjič videli (v sezoni 1996/1997), morala pa bi biti – že zaradi zgodovinske konotacije – del železnega repertoarja nacionalne opere. Dejstvo je tudi, da je bila ta opera vedno priljubljena pri občinstvu in da so v njej po navadi peli vsakokratni operni prvaki. Tokrat pa lahko brez zadržkov pozdravimo ravno nasprotno potezo umetniškega vodstva, ki je v kar tri zasedbe postavila v glavnem mlade operne pevce; za mnoge bo to njihov operni odrski debi.
Sicer pa bo prva slovenska opera za to priložnost osvežena tako orkestralno kot tudi konceptualno, zagotavljata dirigent predstave Igor Švara ter režiser Vito Taufer, zato je ta produkcijska verzija že dobila naziv »Švara-Tauferjeva«. Do zdaj so se postavitve Gorenjskega slavčka v ljubljanski Operi v glavnem zgledovale po tako imenovani Simonitijevi verziji iz sredine petdesetih let prejšnjega stoletja.
Romantični slavček
V Deželnem gledališču v Ljubljani je Gorenjskega slavčka leta 1872 dirigiral kar Foerster sam; takrat je bila to še opereta, ki jo je skoraj dvajset let pozneje predelal v opero, to pa so potem že v sedanjih prostorih opere dirigirali še Hilarij Benišek (1896), Karel Jeraj (1922), Mirko Polič (1929, 1937), Anton Neffat (1939), Samo Hubad (1944), Rado Simoniti (1953), Bogo Leskovic (1967), Lovrenc Arnič (1984) ter Marko Gašperšič in Kristijan Ukmar v zadnji postavitvi leta 1996. Sedanjo postavitev je ljubljanska operna hiša dodala v okvir 28. slovenskih glasbenih dnevov, bodo pa po besedah umetniškega vodje opernega dela hiše Milivoja Šurbka na ogled postavili takšnega »slavčka«, kot ga ljudje ne pričakujejo in bo zato nedvomno lahko razumljen na nov način.
Anton Foerster (1837–1926), po rodu Čeh in učenec Bedricha Smetane, je v Ljubljano prišel leta 1867, živel tu do smrti in pomembno zaznamoval glasbeno umetnost in kulturno življenje v Sloveniji. Skupaj s Franom Gerbičem in Benjaminom Ipavcem je sooblikoval obdobje slovenske romantike. Med drugim je bil vodja cerkvenega pevskega zbora in organist v ljubljanski stolnici, soustanovil je Cecilijansko društvo, znotraj njega pa orglarsko šolo, v kateri je vzgojil vrsto slovenskih organistov. Skomponiral je okoli 400 skladb, med posvetnimi pa najbolj izstopa opera Gorenjski slavček (1872–1896). Napisal je še eno opero, Dom in rod, a se na odrskih deskah ni uveljavila.
Opero Gorenjski slavček so skozi zgodovino mnogi popravljali, tako da je »Gorenjski slavček trenutno bolj podoben nekakšni oskubljeni mitski pošasti kot resnemu umetniškemu izdelku s konca 19. stoletja«, pravi režiser Taufer. Zato so se za tokratno postavitev najprej lotili urejanja libreta in glasbe, odstranili odvečno in po nepotrebnem dodano, iz iracionalnih razlogov izpuščeno pa skušali poiskati in vrniti na svoje mesto ter s tem celoti poiskati smisel. A to jim ni uspelo povsem. Dirigent Švara: »Moja prvotna želja je bila, da bi se vsega balasta otresli in se držali samo Foersterjevega zapisa. A čakala me je žalostna zgodba, saj je bil 'slavček' zapisan samo v klavirski partituri, stara fotokopija partiture, ki jo ima hiša, pa je na določenih mestih neuporabna, deloma tudi izrezana. Ko sem iskal manjkajoče dele, recimo originalno Minkino arijo, sem naletel na dejstvo, da materiala ni. Zdaj je na potezi Glasbena matica kot lastnica, da poskrbi za izdajo avtohtonega zapisa Gorenjskega slavčka.«
Od komedije do drame
Zdajšnja »Švara-Tauferjeva« verzija je dirigentovo in režiserjevo iskanje skupne dramaturške niti, kjer bi čim bolj ohranili avtohtono vsebino. Režiser je poudaril, da so se v ikonografiji odločili le za blago aktualizacijo, za nekakšno brezčasnost disneyjevskega tipa s precizno psihološko karakterizacijo oseb, kajti »po našem mnenju ta opera ni produkt ljudskih odrov, temveč del rafinirane meščanske kulture«. In dodal: »Ob tem smo se izognili vsakemu nasilnemu folklorizmu.« Prvotna predstava, ki jo je imel režiser o tej operi, se je namreč razblinila, ko se je vanjo poglobil; vsebina niti ni bila tako ljudsko preprosta in naivna, za folklorne elemente, ki so ga najbolj motili, pa se je izkazalo, da so bili dodani pozneje.
Libreto za Gorenjskega slavčka sta napisala Luiza Pesjak in Emanuel Züngl, po režiserjevih besedah pa gre za zelo dramatično zgodbo, ki se dotika značilnih slovenskih arhetipov. Bolj kot komedija je to drama, predvsem drama Minke, ki je sicer talentirana pevka. Sliši jo, kot bi mu danes rekli, »menedžer«, toda njen fant Franjo ji sodelovanje z njim prepreči, poveže se z lokalno oblastjo in na sodni parodiji, ki je ravno tako značilna za Slovence, tujca oglobijo in izženejo. Minka ostane doma, poroči se s Franjem in živita srečno. »Ko sem prebiral redke reference okoli te opere, sem naletel na pesem, ki jo je Prešeren napisal in posvetil Luizi Pesjakovi za 16. rojstni dan. Skoraj prepričan sem, da je ta pesem zelo vplivala na Pesjakovo in da jo je nosila v sebi vse življenje, saj se sporočilo pesmi neposredno nanaša tudi na pozneje napisan libreto,« je dejal Vito Taufer. Prešeren ji je namreč napisal, da če hoče biti umetnica, se mora temu prepustiti, ampak ob tem mora pozabiti na srečo v življenju. »V tej zgodbi se mi zdi, da se vse vrti okoli razdvojenosti,« je še dodal režiser. Del ekipe je bil tudi Samo Lapajne, ki se je pri graditvi scene oprl na pravljični svet, kostume pa je izdelala Barbara Podlogar.
Za Igorja Švaro je to že tretje sodelovanje pri Gorenjskem slavčku v 41 letih domovanja v ljubljanski Operi, je pa prva premierna, kar pomeni, da je vplival na glasbeno podobo sedanjega »slavčka«. Kot že rečeno, je nekatere dodane »nefoersterjeve« dele očistil, recimo napev Vsi so prihajali ali Potrkan ples, vse plese pa je prestavil v zaključek opere. »Predstava ima nedvomno nov, svež pogled in koncept. Res pa je zelo težko z današnjimi očmi gledati glasbo izpred dvesto let in jo izvajati, čeprav ne trdim, da glasba ni lepa. Sem se pa v prvi vrsti skušal izogniti tej pretirani čitalniški romantiki z velikimi ritenuti in drugimi za tisti čas modernimi poudarki. Če bi to glasbo izvajali na takratni način, bi zvenela še bolj preživeto, kot že sicer je,« je še povedal dirigent Švara.
