Tudi preostala člana tria sta iz Brooklyna. Kontrabasist Ken Filiano in tolkalec Satoshi Takeishi sta po osnovni formaciji jazzovska glasbenika, po izrazu in snovanjih pa so njuna glasbena obzorja širša. Odličnega Takeishija smo z njegovim prirejenim domišljenim tolkalskim kompletom slišali tudi v triu pihalca Neda Rothenberga. Cappelli ob vsem, kar poklicni glasbenik dela v New Yorku, ostaja privezan tudi na Palermo, kjer na konservatoriju poučuje klasično kitaro, iz katere je magistriral. V New Yorku, kamor so ga zmamili glasbeno ubrisani »downtownerji«, krmari med ustvarjanjem in igranjem nove muzike, improvizira, igra klasično in električno kitaro, občasno izvaja klasičen kitarski repertoar, v mednarodnih vodah pa s tovariši iz Neaplja uspešno in »gajstno« krmari Italian Surf Academy, art-rock-surf bend, ki v današnjo formo in senzibilnost prevaja glasbo iz špageti vesternov.
Njegov Extreme Guitar Project, aranžmaji in izvedbe komadov newyorških in japonskih glasbenikov, ki so jih napisali posebej zanj, je med intrigantnejšimi albumi nove kitarske glasbe, ki niso proizvod vase sklenjenega sveta klasične kitare. Cappelli mu noče pripadati zaradi togih konvencij in ustvarjenih hierarhij. Drugo vprašanje je, koliko mu to uspeva glede na to, da mu prinaša nujni vir dohodkov. Ta položaj hoje v vmesnem prostoru in gibanja med dvema svetovoma se odraža tudi na drugem albumu akustičnega tria. Tudi ta za zunajglasbeni navdih jemlje napete situacije, nasilne zaplete in kolobocije človeške nravi. (Prvi je posegel po kriminalkah Freda Vargasa.) Komadi so nekakšni uglasbeni prikazi likov romanov in njihovih dejanj, zato so polni drame, načina pripovedi, ki spretno in eruditsko posega po raznovrstnih glasbenih sredstvih kopičenja in rahljanja napetosti. Imajo cinematsko kakovost, izdelan občutek za glasbeno naracijo, kjer trčijo in se zvežejo različni glasbeni svetovi, svet klasične kitare, improvizacija, jazzovski zagon, zvočna tekstura, glasbena nepredvidljivost in trd kliše, ustaljeni harmonski vzorec.
In vendarle je to precejšen odmik od forme, kakršno je uveljavil kitarist Ralph Towner, čeprav je bil Cappelli vedno njegov občudovalec. Mimogrede nas spomni na staro modrost, da bo navsezadnje disonanca za širše ljudstvo na koncu preživela le še v filmih, kot glasbeni označevalec groze, strahu, tesnobe. Na srečo se ji ob ritmičnih niansah, ki jih premore trio, Cappelli še ni odpovedal v koncertnem glasbenemu svetu. Trio pride v četrtek igrat na slavnostno obhajanje Defonije v ljubljansko Gromko. Vznemirljiv glasbeni zalogaj, ki je na prvi posluh prijetno domač, potem pa se nekaj pripeti.
