V tujino in nazaj. »Sredi gimnazijskega obdobja sem dokončno ugotovil, da zelo rad igram violončelo in da bi lahko od tega živel. Odšel sem na študij h Christophu Richterju v Essen v Nemčijo, vendar sem se po letu dni vrnil v Ljubljano, k profesorju Milošu Mlejniku, ki me je učil že na konservatoriju. Po letu dni sem se prek Erazmusa ponovno podal v tujino, tokrat k profesorju Conradinu Brotbeku v Stuttgart, pa se nisem mogel ustaliti in sem se spet vrnil. Vsak mora sam izkusiti tujino, in hud pritisk je priti nazaj; oditi in si potem priznati, da odločitev ni bila prava, ni lahko,« pravi odkrito mladi violončelist. Zdaj ga čakata še dve leti podiplomskega študija, pozneje si želi na specializacijo iz komorne glasbe v bližnjo tujino.
Solist z orkestri. V žepu ima že nekaj nagrad, med drugim študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Dobil jo je za izvedbo Koncerta za violončelo št. 2 v D-duru Josepha Haydna z Orkestrom Slovenske filharmonije in za Hebrejsko rapsodijo Schelomo Ernesta Blocha s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Julija je bil solist tudi na koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija; koncert je lahko izbral sam in izbral je Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester št. 1, ki je izjemno zahteven in virtuozen.
Živeti za oder. Nekateri imajo na odru posebno karizmo, nekateri ne, četudi so tehnično brezhibni. Bertoncelj jo ima: ko v roke vzame violončelo, napolni celoten prostor – sproščenost in dihanje z glasbo se razlezeta med poslušalce. Užitek ga je gledati, kako uživa v tem, ko igra. »Zelo rad sem na odru,« pove. »Trema je seveda zraven, čeravno se tega ne vidi, zelo malo ljudi je dejansko na odru povsem sproščenih. Vendar ni treba na nastope gledati le skozi stres, obremenitev, ker potem tudi ni najbolje, da si na odru. Morda preprosto nisi za ta poklic. Tudi če se znaš spopadati s pritiski, so obremenitve še vedno zelo velike,« opozarja. Na večje nastope se začne mentalno pripravljati vsaj že teden dni prej. »Skušam predvideti različne situacije, ki bi se lahko zgodile, recimo da se ti izmakne kovinska špica pri čelu, ker so tla spolzka. To je lahko zelo neprijetno, vendarle je to naša tretja noga,« se smeje.
Interpretacije. Praktično vse skladbe, dolge in kratke, igra na pamet, tako mu je lažje, saj je ob pogledovanju na note manj zbran v sami igri. Več skupin pri nas se v zadnjem času odloča igrati na pamet, menda pa tega v komorni igri ne odobravajo vsi. Kakor koli, »če se literature učiš na pamet, zahteva to večjo doslednost in disciplino, kar se potem odrazi tudi v interpretaciji«, je prepričan. Na njegovo interpretacijo pa danes vpliva tudi to, da je preposlušal ogromno glasbe. »Poslušanje posnetkov mi je najbolj pomagalo pri razvoju. Šele ko nekega glasbenika dovolj dolgo poslušaš, opaziš njegove principe, prednost in slabosti, predvsem pa koncept, kako pristopa do glasbe. In tako si lahko že zelo mlad oblikuješ zelo trdna stališča o tem, kaj ti je všeč in kaj ti ni, kar znaš potem pri svoji igri uporabljati. Nadgradnja tega je potem lastna interpretacija.« Opozarja še na eno stvar: »Četudi se sliši banalno, je najpomembnejše, da znaš pravilno brati note. Danes obstajajo številni posnetki s številnimi napakami, kar je žalostno. Poustvarjalci moramo biti tako pošteni do skladateljev, da upoštevamo vse, kar so zapisali v note. Šele ko enkrat razumeš in si prepričljiv v tem, kaj je hotel skladatelj povedati, pa naj se zdi na prvi pogled še tako bebavo, si lahko dovoliš umetniško svobodo.«
Glasbena družina. Bertoncelj ima glasbo v genih, njegov oče je legendarni pianist Aci Bertoncelj. Štel je komaj devet let, ko je oče umrl. Ni bilo pritiska, da mora slediti očetovim ali maminim stopinjam in sesti za klavir. Sta pa oba želela, da bi igral violončelo, čeprav se je temu dolgo upiral. Danes se vidi na vseh področjih, kjer lahko deluje kot glasbenik: kot solist, komornik, orkestrski glasbenik in pedagog. Najbolj ga privlačita komorna glasba in pedagogika.
Komorna glasba. Klavirski trio Aeternum je zadnji komorni sestav, v katerem je igral, bo pa komorna igra, kot rečeno, ostala njegova prioriteta. Zanjo ga je navdušil profesor Mlejnik. »V šolskem sistemu je veliko poudarka na solistični igri in piljenju tehnike igranja inštrumenta, Mlejnik pa me ni pri izbiri repertoarja nikoli omejeval, še spodbujal je drugačne repertoarje, tudi komorne; in potem smo imeli znotraj razreda koncerte s kakšnim kvartetom violončel. Kot glasbenik se v solistični igri perfekcioniraš, v komorni pa napreduješ,« je prepričan mladi čelist.
Bodoči profesor. »Bom kar strog profesor!« obljubi malce v šali. Nato pa pristavi nekoliko bolj zares: »Zdi se mi velika odgovornost, ko dobiš v roke talent, mladega motiviranega človeka, da potem kot pedagog iz njega spraviš največ, kar lahko. Najraje bi poučeval glasbenike od 15. leta starosti naprej, ko je zadnji čas, da se poudarek s tehnike prenese na muzikalnost, in se potem od tu spremlja nadaljnji razvoj. Največji kompliment, ki ga lahko profesor potem da svojemu učencu, je, da mu brez večjega posredovanja dopusti neko lastno muzikalno stališče. Muzikalnost je malce več od tega, da nekje znaš narediti zgolj lep glissando.«
