Tistemu, ki pride na koncert, je treba dati dušo

Če boste v Srbiji spraševali po Đorđeviću, ne bodo vedeli, za koga gre, če pa boste rekli Suzuki, bo takoj jasno. Ta vzdevek si je prislužil v šoli za glasbene talente v Čupriji, kamor so ga vpisali že pri šestih letih in kjer poučujejo po tako imenovani metodi Suzuki – prišel je kot violinist, po treh letih pa je violino zamenjal za čelo. V Beogradu je leta 2000 diplomiral kot najboljši študent generacije, doktorski študij pa je opravil pri prof. Youngu Chang Choju v nemškem Essnu in na beograjski fakulteti. Igral je z Londonskim simfoničnim orkestrom LSO in bil solist čelist Northern simfonije, Valerij Gergijev ga je povabil kot solo čelista v svoj matični orkester Mariinskega gledališča v Sankt Peterburg.

Ko sem zaključeval šolo za nadarjene v Čupriji, se je zaključevala tudi vojna, situacija v Srbiji je bila zelo težka. Starši mi niso mogli financirati študija v Kölnu pri Borisu Pergamenščikovu ali Fransu Helmersonu, kamor sem želel, ostal sem v Beogradu. Kar ni bilo slabo, študiral sem pri Sandri Beličevi in zelo veliko igral in snemal s komornim orkestrom Godalci sv. Đorđa. Od dogajanj v Srbiji sem se skušal čim bolj ograditi, po študiju sem dobil štipendijo za Londonu. Na veliko srečo sem srečal tudi Younga Chang Choja, ki mi je dobesedno spremenil življenje. Če se izrazim v teniškem žargonu – če ne bi bil violončelist, bi bil tenisač – mi je Cho dovolil neverjetno svobodo, da verjamem vase in da pri tem nimam nobenih dilem. Glasba se je znašla na prelomnici, zatrpani smo z odličnimi izvedbami, magična je vsa ta digitalizacija zvoka. Poslušalcem ni treba več na koncert, lahko si zavrtijo odličen posnetek z vrhunskimi izvajalci. A tistemu, ki pride na koncert, je treba dati srce in dušo. Da mu izvedba še dolgo ostane v spominu.

Ko sem se leta 2005 vrnil v Srbijo, so me povabili na fakulteto kot docenta. Tudi Choju se je zdelo smiselno, da v tistem trenutku delam kot pedagog in solist in še malo počakam z orkestrsko igro. Nekdanji kolega iz kvarteta Rubikom Roman Simovič, sicer koncertni mojster LSO, me je priporočil maestru Gergijevu, ki je ravno potreboval solo čelista v svojem simfoničnem orkestru v Mariinskem gledališču, in temu se seveda nisem mogel upreti. Šel sem v London, igral maestru pet minut, čez tri dni pa me je poklical po telefonu in dejal: »Gremo na turnejo!«. Sploh nisem poznal programa za to velikonočno turnejo po Rusiji, igral sem praktično prima vista, kar je bilo zelo stresno, a je vse potekalo brez težav in Gergijev je bil zelo zadovoljen. Potem sem bil še leto dni gostujoči solo čelist v njegovem orkestru, kot edini tujec, nato pa sem dobil zanimivo ponudbo za solo čelista v libanonski filharmoniji.

Maestro Gergijev je želel, da ostanem. Ampak ta njegov orkester strahovito veliko igra; če ne igrajo v Operi, so na turneji, tudi po pol leta so naokrog. Časa za zasebno življenje ne bi bilo, tudi ne za solistično in komorno igro. Veliko sem razmišljal, potem pa sem se odločil, da ne ostanem v Rusiji, četudi je to eden najboljših orkestrov na svetu. Prepričan sem, da sem ta hip v pravem orkestru, ki bo dobro vplival na mojo prihodnost.

Za orkester sem slišal že mnogo prej, v njem igra in je igralo veliko mojih prijateljev, vedel sem, da gre za odličen orkester. Pred dvema letoma sem slišal za avdicijo v Sloveniji, prijavil sem se, pri čemer me je zelo podpirala tudi moja zaročenka Tamara Savić, ravno tako čelistka, ki igra na električno čelo in se je bolj znašla v »crossover« vodah. Sicer pa me je že kot otroka zanimalo, kako je v Sloveniji, v Ljubljani. Prišel sem, odigral, imel to srečo, da sem bil všeč orkestru, in zdaj sem tu od februarja lani.

Zagotovo je Dvořák eden najpomembnejših skladateljev za violončelo, ta njegov koncert pa eden najlepših v glasbeni literaturi. Prvič sem ga igral za diplomski izpit, pozneje tudi z Beograjsko filharmonijo in radijskim orkestrom, potem pa dolga leta ne, do sedaj. Vedno so bili na sporedu kakšni drugi koncerti, denimo Prokofjevov, Schumannov, dvojni Brahmsov.

Vsakič ko igram določen koncert, ga odkrivam na novo. Tudi zdaj se je med procesom ponovnega študija to dogajalo; tega ne znam ravno ubesediti, a sem prepričan, da se bo slišalo na odru. Najpomembnejši je odnos s poslušalci, ta mora biti vzajemen; takrat se zgodijo spontane stvari, ki dajo lepše glasbene rezultate. Dvořák je pisal ta koncert z mislijo na nikoli uslišano ljubezen in nastala je prečudovita, s čustvi nabita glasba. Dvořákov enačaj ljubezni je sreča, žalost in radost, in tako tudi sam doživljam ta koncert.«