Pred kratkim sva z glasbenim kolegom sedela v eni izmed starejših kranjskih gostiln. Med izmenjavo aktualnih glasbenih informacij se je najina debata vedno bolj pomikala nazaj in tako je spontano prišlo do vprašanja, kateri album je najbolj zaznamoval devetdeseta leta minulega stoletja. Odgovor ni bil težek – to je bil Grace poslednjega romantika Jeffa Buckleyja.
Razlogov za to je sicer več, a bistveni je vsekakor, da gre skorajda za edini album (celostne slike pač nikoli ne moremo imeti), ki se je v vsem oddaljil od takratnih prej in pozneje prevladujočih trendov ter – povsem neodvisno od Nirvane, Pearl Jam, Radiohead, Massive Attack ali Green Day – zaživel povsem svoje življenje. Ne kot nekakšna opozicija, temveč kot smernik generaciji, ki je hrepenela po čisti, neponarejeni in iskreni senzibilnosti. Na Grace se glasba namreč dogaja v prostoru in času, ki sta v vsem nedoločljiva. To je album, ki te enostavno vrže iz takta, iz vsakodnevne rutine, in ti postavlja vprašanja, na katera ne najdeš odgovorov, niti jih ne iščeš ali pa jih celo nočeš vedeti.
Lepota z drugega sveta
Grace tudi danes zveni, kot bi ga posneli včeraj. Še vedno ohranja tisti prvi vtis, ki te zagrabi in ne popusti. Ki demonstrira »songwritersko« zrelost kot posledico zdrave ambicije in nebrušenega talenta. Ki ustvarja vzdušje, v katerem ni nič nemogoče, s čimer se je na koncu moral sprijazniti celo Leonard Cohen (priredba njegove Hallelujah je ena najbolj znanih skladb z albuma). Buckleyjeva glasba namreč dobesedno lebdi med nami, premika meje, se potaplja v globine in začara z neizmernim razponom in neopisljivo lepoto.
V poplavi povprečnosti je Jeff Buckley nič kaj sramežljivo stopil na sceno in z zadostno mero zdrave umetniške hrabrosti prebudil najgloblje emocije poslušalcev, ki so do takrat pritajeno čakale, da jih nekdo nagovori. Za to je potreboval zgolj srce in kitaro Telecaster. To je bil (in hkrati ni bil več) isti fant, ki je mimogrede lovil vzdušje v intimni atmosferi kluba Sin-é v Greenwich Villagu in prepeval pesmi o sanjah, medtem ko so gostje neprizadeto srkali svoje napitke. Prav nič tosvetnega in časovno ujemljivega ni bilo v njegovi glasbi. Prihajala je z druge strani in se tja tudi vračala. Kot bi se pogovarjala z njegovim očetom Timom, še enim (tragičnim) romantikom in najbolj emotivnim prerokom nekoč nove glasbe. Jeff je bil namreč pevec, ki je znova vzpostavil odnos do izvedbe na najbolj iskren in čaroben način. Navsezadnje ni veliko umetnikov, ki so znali ukrasti pesem. Njemu je to uspelo – in Cohen se zaradi tega nikdar ni pritoževal.
Zunaj vseh obstoječih kategorij
Ko je ob koncu leta 1993 izšel EP Live at Sin-é, so se prej omenjeni naključni gostje počasi začeli zavedati, kakšen talent je še nekaj tednov nazaj stal v kotu kavarne ter s svojimi in sposojenimi pesmimi (od tako različnih glasbenikov, kot so Van Morrison, Nina Simone, Bob Dylan, Edith Piaf, Nusrat Fateh Ali Khan in Led Zeppelin) brez sramu odkrival sebe in svojo dušo. No, ne vsi. Že takrat so se na podlagi priporočil med občinstvo posedli nekateri, ki so takoj prepoznali njegove plemenite glasovne ekshibicije in živopisan emotivni spekter, ki ga ni bilo mogoče uvrstiti v nobene klasične, še manj pa v umetne ali posiljene kategorizacije. To so bile izvedbe na osnovi abstraktnega ekspresionizma, ki jih je prekinjal z monologi in bogatil z vzdihljaji in vpitjem. Kar je čutil do pesmi, je dal vedeti tudi poslušalcem.
Še danes, ko človek posluša njegove redke posnetke, nehote dobi občutek, da Jeff Buckley stoji v kotu sobe, kjer se sicer nahajajo zvočniki, in nagovarja vsakogar posebej. Prav nič nenavadnega ni v tem, niti ne gre za kakršno koli fantastiko – njegov glas namreč spreminja realnost. Zato niti ni presenetljivo, da je dal svojemu prvencu – in na žalost, edincu – naslov Grace; tega lahko prevedemo z vsemi ustreznimi pomeni tega termina: usmiljenje, milina in eleganca. Vsi namreč odlično ponazorijo, kaj vse – in še mnogo več – je Jeff Buckley skril med deset izbranih pesmi. Ti motivi so bili ponekod potisnjeni tako globoko, da je bil za njihovo širšo privlačnost in sprejetost potreben čas. Album je namreč tako izrazito štrlel iz takratne sterilne ter nenavdahnjene mainstreamovske in indie produkcije, da ga je bilo težko umestiti na trg. Poleg tega se že nekaj časa, morda celo od prvenca Mary Margaret O'Hara (1988) naprej, na sceni ni pojavil nihče, ki bi se mu uspelo tako naravno in nevsiljivo sprehajati med bluesom in folkom, pri tem pa nikdar zanemariti rock'n'rolla.
Zares prepoznan šele po smrti
Preselitev v studio ni ničesar odvzela magičnosti Buckleyjeve interpretacije in njegovi poudarjeni poetični viziji. Jeff jo je samo preslikal v malce bolj »dodelane« skladbe, katerih čutnost je letela v višine, njihova dramatičnost pa v trajanje; z glasbo je bil sposoben pogasiti vse svoje emotivne požare. Grace je, preprosto povedano, album atmosfere, ki ga krasi strastna in osebna interpretacija, kakršni čas ne more do živega. Ta je celo tolikšna, da je spodnesla vse njegove vzore. Načuditi se ji niso mogli ne Bob Dylan ne Lou Reed, Paul McCartney in Robert Plant. David Bowie je preprosto dejal, da bi ta album vtaknil v kovček, če bi se preselil na samotni otok.
Vse te izjemne reference vseeno niso takoj prepričale poslušalcev, da bi Grace ponudili priložnost. Prepričale jih niso niti besede številnih kritikov, ki niso skoparili s pohvalami na račun Jeffa Buckleyja, ravno tako pa ne z neskromnimi primerjavami z njegovim očetom. Teh je bilo še več, ko se je tragična usoda, podobno kot s Timom, poigrala tudi z njim. 29. maja 1997, medtem ko je pripravljal naslednika My Sweetheart the Drunk, je ob prepevanju njemu tako drage pesmi Whole Lotta Love oblečen skočil v pritok Mississippija… Nedolgo zatem je pesem donela samo še iz radia na obrežju. In kakor se v takšnih primerih rado zgodi, je šele ta »dogodek« okrepil zanimanje za Buckleyja in pospešil prodajo prvenca, ki je leta 2004 izšel v razširjeni »Legacy Edition« z dvema diskoma in pripadajočim »kako je nastal« devedejem.
Danes ne obstaja resen popis v različnih rockovskih kategorijah, ki Grace ne bi uvrščal med največje albume vseh časov (ponekod, na primer v Mojo Magazine, je celo na vrhu). Zato moram tudi sam popraviti oziroma dopolniti začetno misel – Grace ni zgolj album, ki je zaznamoval devetdeseta leta, temveč album presežnikov, ki je s svojo zunajčasnostjo zaznamoval vso popularno glasbeno kulturo.
