Med pločevino in svedri
O prvem nastopu Einstürzende Neubauten v Ljubljani kroži tudi naslednji mit: ob prihodu na prizorišče koncerta naj bi člani skupine ugotovili, da pogrešajo nekaj glasbil, zato naj bi jih organizatorji peljali v Litostroj, kjer so si lahko postregli z raznovrstnim železjem. Naj je resnična ali ne – zgodba dobro opiše iznajdljivost današnjih veteranov, tedanjih revolucionarjev. Najdeni in doma narejeni predmeti, uporabljeni kot zvočila, so zaščitni znak in stalni spremljevalci glasbene poti te v Berlinu rojene skupine. V Zahodnem Berlinu in drugod po Evropi v tistem času niti ni bilo neobičajno, da so glasbeniki zaradi pomanjkanja denarja in slabših produkcijskih pogojev – ali pa zgolj zaradi estetskih nagnjenj – posegali po pločevini, kladivih ali svedrih.
Iz istega industrijskega kotla so ušli tudi domači Laibach ali, na primer, britanski Throbbing Gristle, avtorji gesla »industrijska glasba za ljudi industrijske dobe«. A če je hrupna Discipline mejnih Throbbing Gristle vseeno malce pretežko prebavljiva za splošni okus, je Einstürzende Neubauten uspelo zarezati nekam med alternativo in mainstream. To gre pripisati dejstvu, da avtorsko glasbo od samega začetka ustvarjajo tudi s klasičnimi inštrumenti, ki so jih v devetdesetih letih pričeli uporabljati na klasičen način, zagotovo pa posebej privlačijo tudi lirična besedila in hipnotičnost pevca Blixe Bargelda. »Tvoje roke se ne bi mogle iztegniti dovolj daleč, da bi lahko oblikovale ustrezno gesto lepote,« pravi v pesmi Beauty (Lepota).
Proti gluhoti pop glasbe
Večina pomembnih zgodovinskih dogodkov je bržkone bolj plod naključja kot pa premišljenega načrtovanja. Enako pa velja za rojstvo Einstürzende Neubauten: Blixa, tedaj pogosteje znan kot Christian Emmerich, je 1. aprila 1980 na povabilo znancev nastopil v berlinskem klubu Moon in za to priložnost nekaj svojih prijateljev povišal v bend, katerega ime se je obdržalo vse do danes – četudi se njegova postava ni. Sprva so skupino sestavljali glasbeniki, ki so bili tistega večera prosti: poleg Bargelda še Gudrun Gut, N. U. Unruh in Beate Bartel. Ženska polovica skupine se je kmalu odcepila, na njuno mesto pa je stopil takrat komaj petnajstletni zvočni tehnik in multiinštrumentalist Alexander Hacke. Svojega dolgoletnega »bobnarja« (pogojno rečeno – kajti bend namreč do nedavnega ni uporabljal klasičnih bobnov) so člani odkrili v Franku Martinu Einheitu, ki je na začetku skrbel za energične, destruktivne nastope.
Leta 1981 so (še brez Hackeja) posneli prvi značilno punkovski in industrijski LP Kollaps, ki so ga kritiki soglasno označili za najbolj šokanten kos glasbe, ki je kadar koli zašel na vinil. S tem albumom so Einstürzende Neubauten poslušalce povabili k drugačnemu načinu poslušanja. Zaradi prevlade benignega popa je po mnenju mladih Berlinčanov glasbo zajela nekakšna gluhota, to gluhoto pa je bilo treba nekoliko pretresti. Postava zasedbe se je za dekado ali dve strnila na njihovi prvi nemški turneji, ko se jim je pridružil basist Mark Chung.
Danes nič več »zanikrni«
Einstürzende Neubauten v nasprotju s sodobniki Can, Kraftwerk ali Neu! niso imeli želje opraviti z glasbeno generacijo svojih staršev; ojdipovsko pobijanje očetov jim je tuje. Namen benda ni bil ustvarjati novosti zaradi novosti. V drugi polovici osemdesetih so tako pričeli opuščati industrijski hrup in kričavost ter pričeli svojo glasbo graditi bolj previdno in premišljeno. S tega vidika je pomemben njihov album Halber Mensch iz 1985, na katerem lahko tudi Blixo slišimo v organizirani, deklamirajoči formi, s kakršno zapeljuje še danes.
Tik po padcu berlinskega zidu, leta 1990, je tudi za tedaj že uveljavljeni nemški bend nastopil drugačen čas. Ne le da so se člani na koncertih začeli pojavljati urejeni in v oblekah (skoraj desetletje so po odrih namreč drsali v obrabljenih – njihove mame bi dejale »zanikrnih« – oblačilih), temveč so posneli tudi prvi soundtrack, in sicer za igro Die Hamletmaschine vzhodnonemškega dramatika Heinerja Müllerja. Sodelovanje z vzhodnonemškim radiem je podžgalo in podčrtalo prepričanje članov, da glasbe ne delajo zato, da bi sebe ali druge bodisi dolgočasili bodisi zgolj – zabavali. »Med dolgčasom in zabavo je veliko prostora,« pravijo. Ker so si po dekadi uspešnih nastopov lahko privoščili tudi sintetizatorje, ki so bili v razdruženi Nemčiji osemdesetih let prejšnjega stoletja draga rariteta, je njihov pomenljivo naslovljeni album Tabula rasa (1993) dobil drugačno, mehkejšo zvočno podobo. Elektronika po neubautnovsko pa vseeno ni prepričala oboževalcev skupine U2, ki so jo leta 1993 spremljali na evropski turneji; Nemci so morali po tem, ko je eden od članov v razburjeno množico vrgel železno palico, zapustiti ne samo oder, temveč tudi turnejo.
Iskanje zatajenih glasov
S prvo svetovno turnejo leta 1996 se je premešala tudi zasedba skupine, ki se je obdržala vse do danes: Chunga in Einheita sta zamenjala Jochen Arbeit in Rudi Moser, na koncertih pa za klaviature skrbi še Ash Wednesday. Od famoznega albuma Silence is sexy z začetka novega tisočletja Einstürzende Neubauten delujejo, nastopajo in snemajo bodisi z neposredno podporo oboževalcev, gre za tako imenovani projekt Supporter (podpornik), ali pa se odločijo za ustvarjanje pod okriljem katere izmed zanje primernih založb.
Doslej so realizirali tri faze projekta Supporter. Verjetno najbolj uspešen in poslušan album, ki je izšel brez založniškega zaledja, je Alles wieder offen iz leta 2007. Sledilo je obdobje zatišja, ko sta Bargeld in Hacke negovala zlasti svoje stranske projekte, tišine pa je bilo nepreklicno konec lani, ko se je porodila ideja za Lament. Člani skupine so se zavedali, da bo leto 2014 minilo v znamenju spomina na dogodke prve svetovne vojne, zato so hoteli k atmosferi žalovanja (in obtoževanja) dodati nekaj avtentično svojega ter »zajeti glasove, ki še niso bili zajeti«. Nastal je projekt, ki ga sami nočejo imenovati album, temveč prejkone soundtrack za živi nastop. Lament pokriva širok spekter s prvo svetovno vojno povezanih tematik, podanih v kronološkem redu, pri čemer pa ne želi podajati politične izjave. Še vedno gre za »materialistični bend«, kot se je nekoč izrazil Bargeld, in kot materialisti niso dolžni ustvarjati sporočil, pravijo. »Glasba ne more spremeniti nekega življenja, lahko pa ga podpre v tem, kar že je.«
