Nekoč se je za prirejanje kulturnih dogodkov potrebovalo blagoslov družbenopolitične organizacije. Na primer, brez patronata mladinske organizacije je bilo še v 80. letih nemogoče pridobiti vsa potrebna dovoljenja občinskih uradov in organov javnega reda in miru za izvedbo rock koncerta ali festivala. Z današnje distance je šlo za nedemokratičen in totalitaren režim, ki pa ga je bilo treba v tistem hipu sprejeti, če se je hotelo javno predstaviti ali uresničiti določene ideje in cilje. Potrebno je bilo veliko zvitosti, iznajdljivosti, drznosti in poguma. Z razmahom rock kulture v 70. in 80. letih je marsikdo na njenih krilih vstopil v uradne politične strukture, sklenil pakt s hudičem in celo postal del vladajoče nomenklature, iz česar je zrasla zgodovinska vloga slovenske mladinske organizacije. Iz tega lahko povlečemo nauk za današnje še banalnejše čase, ko je ideologijo zamenjal kapital: treba se je prilagajati družbenopolitični realnosti, stopiti v sistem in ga spremeniti od znotraj.
Obisk letošnje Gitarijade v Zaječarju mi je dal veliko misliti. Kot s srbskimi zdrahami neobremenjenega gosta so me vendarle prelili občutki nelagodja ob soočenju s tem, kako se politika in kultura vedno znova spečata. V pričakovanju 50. obletnice te vsakoletne rockovske prireditve je aktualni župan Zaječarja Saša Mirković spravil njeno organizacijo pod okrilje občine. Kot vsak zagret župan želi pustiti svoj pečat v zgodovini mesta in kot vsak »uspešen« župan nosi za sabo tudi serijo afer. V nasprotju z županskim kolegom Draganom Markovićem Palmo, ki je izgnal rock kulturo iz Jagodine ter mesto odprl turbofolku in zabaviščnim parkom, je Mirković rockovsko dediščino vzel za promocijsko znamko mesta. Moje nelagodje se je še povečalo ob novici, da je med zadnjo Gitarijado podelil ključe mesta poglavarju plemena ruskih motoristov Nočni volkovi Aleksandru Zaldastanovu - Kirurgu, ki ga je Putin odlikoval za izjemne zasluge v patriotski vzgoji mladine, sodelovanje v reševalnih akcijah in prispevke k ohranjanju spomina na heroje domovinske vojne.
Ampak mešanje (sub)kulture, politike, biznisa in dogme se je dogajalo, se dogaja in se bo dogajalo še naprej. Očitno je, da je ena od poti k spremembam tega banalnega sveta »včlanitev v mafijo«, kot pravi Damir Avdić. Oziroma kot nas poduči nauk infiltriranja v socialistični sistem – za njegovo sesutje ga je treba načeti in nažreti od znotraj, da se sesuje sam vase.