Da, prav ste prebrali – morda in poezijo. Dvomim namreč, da bodo njegovi iskrivi in iskreni songi – z redkimi izjemami – našli prostor na naših onesnaženih radijskih valovih, ki se šibijo v povprečni preproščini in tkejo kuliso, ki jo mimogrede lahko ignoriraš. S pravšnjo mero cinizma je takšen kulturni nesporazum celo ugoden zanj, saj v ničemer ne posplošuje njegove umetnosti oziroma skruni izjemnega ustvarjalnega talenta. Naša dejanja odmevajo v večnost je namreč še ena zbirka pesmi, ki je ni dovolj samo poslušati, temveč jo je treba tudi slišati. Kot je nekoč veljalo za danes legendarni album Fisherman's Blues skupine The Waterboys.
Primerjava, četudi z moje strani silno nehvaležna, s pisano folklorno dediščino Mika Scotta ni naključna. Naša dejanja odmevajo v večnost namreč doživljam na enak način, kot sem konec osemdesetih doživljal prej omenjeni album. Bolj ko ga poslušam, močnejši vtis dobivam, da je Tadej Vesenjak v svoji pravi duši pravzaprav rocker, ki noče najti poti iz svojega subpanonskega okolja, kjer rad posedi v zidanici in zaorje v domačo grudo. Ta kontrast je prepoznaven predvsem v njegovem vokalu, ki nekoliko izgublja pričakovano ležernost, a pridobiva sugestivnost in moč. Skozi nabor štirinajstih pesmi Tadej namreč odslikava številne dramaturške prvine, ki jih s pomočjo rock'n'rolla dviguje v zrak in potem z lokalnimi motivi ter mislimi spontano vrača nazaj na zemljo. Tako so razporejeni tudi poudarki, ki razširjajo tradicionalne in obenem nehvaležne predstave o kantavtorski glasbi kot izključno intimni izpovedi za domačo rabo. Tadej se z novim albumom dobesedno demokratizira v okviru manjše skupine, ki jo je zbral okoli sebe, ostaja razigran, v ironiji pogosto gostobeseden, družbenokritičen, a tudi spokojen, ko se ga dotakne panonska sapica. A tisto, kar na tem albumu najbolj bode v ušesa, je, da svet doživlja s posluhom večnega rockerja in optimista, ki se – ne izključujoč zbirke neumnosti in slabosti človeškega značaja – vzradosti ob malenkostih, ki bogatijo naša življenja. Mimo vseh trendov ali modernih cenenih folkovskih rešitev.
Krmariti med tradicijo in srcem ni edino, kar je Tadeju uspelo na zadnjem albumu in mu uspeva zlasti ob živem dotiku s poslušalci. Razpon doživetij je pri njem pomemben del identitete in ne nazadnje življenja. Tako je na trenutke povsem neresen ljudski zabavljač, ki se kasneje potegne vase in osami v bolečini. V obeh primerih pusti sledi pri tistih, ki ga poslušajo. Le brati ga ne moremo. Tu leži pravzaprav edina zamera pričujočemu albumu. Priložena bi bila lahko besedila, kajti že narečja bližje osrednji Sloveniji je včasih težko razumeti, kaj šele »tuja«.
