Obnovimo, 36-letni Brooklynčan je skladatelj, jazzovski saksofonist, pedagog in raziskovalec glasbe. Sam (kakor tudi mnogi drugi) trdi, da mu je pri študiju kompozicije največ dal Anthony Braxton na univerzi Wesleyan, njegov drugi učitelj je bil bebopovski altsaksofonist Jackie McLean. To je izbrana družba vzornikov, glasbenih usmerjevalcev. Med študijem na pariškem inštitutu IRCAM se je »navlekel« na spektralno estetiko Gerarda Griseyja in Tristana Muraila, ki jo skuša združiti s svojim jazzovskim skladanjem in muziciranjem, tudi rabo elektrofonije, ki je je v oktetu za vzorec, ampak ta je markanten in dobro poantiran. V Ljubljani je edinkrat nastopil pred dvema letoma s triom in povsem prepričal, da gre za eno najprodornejših novojazzovskih kreativnih moči, ki jih v tem trenutku premore nemainstreamovski New York. Kar po drugi strani seveda pomeni, da newyorškega miljeja in jazzovske formacije ne kaže na hitro odpisati, le vstaviti jo je treba v mednarodno dogajanje. V tem mestu še zmerom ustvarja – a tudi komaj preživi – neverjetna koncentracija izvrstnih glasbenikov, med katerimi so pretoki idej hitri, sinergij je ogromno, avtorskih osti na pretek.
Na neki ravni je Lehman nadaljevalec »third streama«, se pravi zgodovinske smeri v povojnem jazzu, ki je stikala skupaj jazzovsko ekspresivnost in sodobno kompozicijo; sam združuje improvizacijo in pristop do glasbila s spektralno harmonijo. Noče in ne more se odpovedati gibalnemu zagonu ritemske sekcije, stalnemu gibanju, fluidnim menjavam tempa in ritma, a noče se odpovedati niti »mikrotonalnim« raziskavam in bogatenju barvnega spektra, iz katerega širi harmonsko ogrodje in ga razteguje. V oktetu, ki je njegova nekaj let stara in utečena zasedba, je ta barvit razpon glasbil močno poudarjen. Lehman igra na saksofon in upravlja elektronske pripomočke, na tenorsaksofonu je Mark Shim, na basu Drew Gress, bobna Tyshawn Sorey, na trobento igra Jonathan Finlayson, na tubo pa Jose Davila; v pozavno piha Tim Albright, Chris Dingman pa igra na posebej izdelani vibrafon, ki omogoča različne uglasitve. Po tem, ko smo v različnih postavah na delu videli Jasona Adasiewicza, Matta Morana in Kennyja Wollesna, je novo srečanje z vibrafonistom Dingmanom vznemirljiv izkaz, da se vibrafon zanesljivo in na intrigantne načine vrača v novo muziko, pravzaprav ji daje nov ton, zlasti v navezavi z elektrofonijo.
Album je sočen, dinamičen v igri z nastavljeno strukturo, zasedba še najbolj spominja na nekatere starejše zasedbe Henryja Threadgilla, ki so v jazz vnašale izrazito večplastnost, dinamizem v prehodih v druge registre in napor pri enakovredni obravnavi vseh glasbenih elementov. Lehman dobro uporablja pulz, ki ga proizvaja ansambel, soli niso klasični jazzovski soli, marveč povsem sprijeti s kompozicijo. Razpon in podvajanje glasbil ustvarjata tenzijo in barvnotonske prelive v aranžmajih, ki se vračajo v iskalska leta jazza in kažejo možne poti naprej. Razkošna, določena in iskriva muzika, še zlasti v treh komadih, posebnih interpretacijah komadov legendarnega bebop pianista, virtuoza Buda Powella, ki zveni novo in pregnano. In ta bend prihaja na Cankarjeve torke v začetku februarja. Mala jazzovska bomba.
