Urbana legenda pravi takole: kadar je scena preveč zasičena z vznemirjenji, je praktično nemogoče koga šokirati. Tako lahko po teoriji relativnosti pridemo do spoznanja, da so radikalni prijemi, kot je bil na primer punk, nujno potrebni. Pri tem je seveda treba odmisliti vse plagiate. In lahko si samo predstavljamo, kako so reagirali razgreti najstniki in razočarane gospodinje na ulicah New Yorka, ko je v njih nekdo prebudil težnjo po zabavi in jim ponudil neodtujljivo pravico do nje. Praktično iz vseh domov je konec leta 1986 vpila himna spregledanih You Gotta Fight For Your Right To Party.
To je bil prvi v vrsti dokazov, da so Adam Horowitz, Michael Diamond in Adam Yauch, kot člani skupine Beastie Boys sicer bolj znani pod vzdevki Ad-Rock, Mike D in MCA, ravnali povsem prav, ko so se odločili, da bodo hardcore usmeritev zamenjali s hiphopom. V hardcoru bi bili le eni izmed neštetih, znotraj rapa pa so bili (sprva) edini v žanru, ki ni pripadal njim, temveč jezni temnopolti mladini. Niso namreč marali predvidljivosti – in poligon hiphopa se je zdel kot nalašč za njihovo »under 21« nagajivost ter željo po lepljenju in eksperimentiranju. Sogovornika so našli v producentu Ricku Rubinu, solastniku ene od najbolj prodornih glasbenih založb Def Jam, ki je iskal vse možne načine, kako bi z novo glasbo (in kulturo) temnopoltih iz getov prodrl na širši beli trg. Ta je v Beastie Boys odkril svojega Elvisa Presleya – in jih (po uspešnem glasbenem zlitju Aerosmith in Run D.M.C.) uporabil za približevanje zloglasnega rapa belim množicam. Beastie Boys namreč niso blefirali – bili so norčavi in jezični doma, na ulici ali v studiu.
Onkraj belske in črnske glasbe
Beastie Boys so bili čisti naturalizem, kot ga je v sedemdesetih letih na filmu gojil Martin Scorsese. Nič jim ni bilo sveto, zato je bilo v njihovem jezikanju brez dlake na jeziku čutiti odtise novih oblik najstniškega upora. Z razlogom ali brez – to ni bilo pomembno. S prvencem Licensed To Ill so trije Brooklynčani prebili blokado med belsko in črnsko glasbo ter se pri tem še fino zabavali in noro zafrkavali. Album je bil dobesedno šok, »šus v glavo«, kar ga je hitro prikovalo na vrhove lestvic in požlahtnilo do devetkratne platine. To pa je bilo bolj ali manj tudi vse – odlično nastavljen in izveden koncept, a v celoti dokaj povprečen rezultat. Beastie Boys so se zato odločili poiskati nove poudarke, ki bi zahtevali več glasbene kulture za razumevanje zlitja urbanih vibracij in ritmov. Našli so jih v Paulovem butiku na spodnji vzhodni strani Manhattna. Da so prišli do njih, pa je bil potreben popoln zasuk.
Album Paul's Boutique je znova pomenil šok, toda tokrat v obratni smeri. Kdor koli je imel doma izvod prvenca, je začudeno gledal in se spraševal, ali gre sploh za isto skupino. Gre nemara za skrito kamero, kjer mu je nekdo v ovitek Beastie Boys podtaknil kos vinila neke neznane skupine? Na njem namreč ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na Licensed to Ill. To je bila povsem drugačna, dodelana plošča, ki je niso posneli trije pajaci na poživilih in sladkorju, temveč glasbeniki, ki so zahtevali spoštovanje do svoje umetnosti. Zato so še pred tem zapustili domači Brooklyn ter se preselili v Los Angeles – ter zamenjali neodvisno založniško hišo Def Jam za donosnejšo Capitol (kar so jim underground fani že vnaprej zamerili). To je pomenilo tudi, da so se odrekli uslugam producenta ter mentorja Ricka Rubina.
Kar 95 odstotkov posemplanih
Paul's Boutique je dejansko predstavljal nov, drugi začetek. Če so Beastie Boys s prvencem ujeli trend in stopili vštric z njim, so z naslednikom trende začeli narekovati. To je album brez evforije in brez praznih delov – ko si ga položil na gramofon, si ga poslušal od prve do zadnje brazde; pri tem nisi nikoli skočil v zrak, a prav tako nisi zehal. Nobenega poziranja ni bilo; ostalo je še nekaj norosti, a ta je bila pozitivna in skrbno dozirana. Paul's Boutique je namreč raznovrsten album izenačenih pesmi, spretno aranžiranih in podloženih z neštetimi sempli v formi glasbe, ne pa političnih sporočil ali raznih ideoloških (pre)referenc. Beastie Boys se niso ujeli v past, imenovano »povej mi, koga ali kaj semplaš, in povem ti, kdo si«, temveč so izrezke uporabili kot dodatek ali vezno tkivo znotraj skladb.
To ni bilo nič novega za njih, saj so si že na prvencu sposodili utrinke iz skladb Led Zeppelin, Creedence Clearwater Revival in Barryja Whita, a tokrat so šli ob pomoči inovativnih tehnik producentov Dust Brothers v popolno skrajnost. Založba jim je dala namreč proste roke, da svoje skladbe okrasijo in zlepijo, kakor želijo – hkrati pa leta 1989 nepooblaščeno izposojanje delov tujih skladb še ni bilo zakonsko urejeno. »Semplali smo, kot da bi bil jutri konec sveta,« je ob neki priložnosti priznal Adam Horowitz. Govori se celo, da je semplanih kar 95 odstotkov albuma. V raznovrstni lepljenki Paulovega butika so tako prostor našli Funkadelic, Johnny Cash, Ramones, Sweet, Jimi Hendrix, Bob Marley, Malcolm McLaren, Bar Kays, James Brown, Diana Ross, Pink Floyd, Paul McCartney, Elvis Costello, Bernard Hermann, John Williams, Deep Purple, Kool and The Gang, Donovan, Alice Cooper, Sly & The Family Stone – ter mnogi drugi. Samo zaključna skladba B-Boy Bouillabaisse, recimo ji celo mini hiphop simfonija iz osmih stavkov, brez referenc vsebuje triindvajset uporabljenih semplov. Ne vem, ali je bilo teh kdaj prej ali do leta 1991 v kakšni skladbi več? Vsekakor zanimiv poletni izziv za poznavalce glasbe, da prek rabe teh sekvenc dešifrirajo originale.
Prelomnica brez velike uspešnice
Album Paul's Boutique je takoj, ne glede na komercialne zadržke, postal prelomnica v karieri Beastie Boys. Z njim so dokazali, da niso brezvestni izkoriščevalci »tujega« trenda, temveč mu znajo dati svoj obraz. To je bil album, ki je bil pred svojim časom, ki je semplanju dal uporabni smisel in ki je danes – po tem, ko je Gilbert O'Sullivan iztožil raperja Biza Markieja – skorajda neponovljiv. Preprosto ni denarja, da bi si lahko nekdo na legalen način privoščil tolikšno količino tujih glasbenih sekvenc na svojem albumu.
Vendar je bil album sprva nerazumljen. Nihče, ne poslušalci ne kritiki, se ni mogel identificirati z njim, saj na njem ni bilo nobenega vpijočega hita. Prepričala jih ni niti skladba o tem, kako so z okna hotela metali jajca na mimoidoče ali kako so na neki zabavi skupaj z Bobom Dylanom kadili travo. In četudi so Beastie Boys s svojim obnašanjem dajali občutek, kot da jim je vseeno, najbrž ni bilo tako. Prav predstavljam si začudene poglede Horowitza, Diamonda in Yaucha, kako so sredi poletja 1989 spremljali glasbene revije in lestvice, ki so se dokaj zadržano opredelile do razvpitega naslednika Licensed to Ill. »Kam so izginili vsi razgreti najstniki in razočarane gospodinje, ki so pred tremi leti dobesedno razgrabili prvenec in zahtevali pravico do zabave,« so se spraševali. Ni jih bilo od nikoder – oziroma so v prodajalne plošč capljali počasi. Danes, petindvajset let kasneje, je pravici zadoščeno. Paul's Boutique je ovenčan z vsemi presežniki in morda edini album, ki ga je nemogoče posneti znova. Razen če bi se našel junaški heker, ki bi znal na svoj račun pretočiti vsa sredstva iz davčnih oaz.
