Ovira bi bila, če bi o skladanju vedel več

Vselil sem se leta 1968. V studiu nikoli nisem snemal filmov, vedno sem snemal na prostem, v različnih okoljih. Leta 1971 sem imel najavljen prvi koncert brez filmske projekcije v novi umetnostni galeriji The Kitchen, a ker je Herman Nitsch za svoj performans tla galerije tako prepojil s krvjo, je v njej zaudarjalo kot v klavnici. Zato smo imeli koncert kar tule. V tistem času, leta 1973, je krožila ideja, da bi umetnik moral producirati delo drugega umetnika, zato sem se odločil, da ta prostor odprem in v njem delam koncerte drugih. V newyorškem »downtownu« je manjkalo koncertnih prostorov.

Ne, kar pod svojim imenom. Bil sem član Experimental Intermedia od leta 1968, ko jo je ustanovila koreografinja in režiserka eksperimentalnih filmov Elaine Summers, ki je takrat v Judson Church organizirala velike intermedijske dogodke. Sčasoma smo za našo neprofitno dejavnost začeli pridobivati subvencije. Sredi osemdesetih sem postal še direktor EI.

To območje (SoHo) je mesto določilo kot industrijsko cono. Na tej ulici so izdelovali in popravljali ogromne predilne stroje. Ko podjetja niso več shajala na Manhattnu, so SoHo zapuščala. Prazni prostori manufaktur in skladišč so bili na voljo brezplačno, umetnikom so pustili, da jih zasedejo. Pravilo je bilo, da v njih lahko ustvarjamo, ne pa živimo. Jasno, da so vsi tudi živeli v njih. In imeli otroke, ki so se igrali po dvoriščih. Kot moj sin Jason. Mestne oblasti so za to vedele in v privlačnosti kulture, ki se je naselila v umirajočem predelu mesta, videle priložnost. Novi zakon je uredil spremembo industrijskih »loftov« v stanovanja in omejil najemnine. Moja najemnina za ta prostoren »loft« je enaka kot leta 1981.

749 dolarjev in 53 centov. Najemnik prostora nad mano plačuje komercialno najemnino 7000 dolarjev. Zato hoče lastnik tri preostale najemnike, ki jih varuje zakon, na vse pretege že nekaj let vreči na cesto. Še pred desetimi leti so nad mano bobnele kitajske tekstilne znojilnice, zato sem lahko predvajal glasbo naglas, kolikor sem hotel. Vse to je šlo, znojilnice in tiskarne v Queensu, »lofte« so preuredili v luksuzna stanovanja, umetniki niso zdržali pritiska najemnin.

Filme sem snemal za predstave Elaine Summers okrog leta 1965. Hkrati sem začel ustvarjati glasbo za intermedijske predstave. Obrnilo se je tako, da sem bolj znan zaradi glasbe. Ljudje iz filmskega sveta jih niso prepoznali kot nekaj vrednega, saj niso bili ne dokumentarci, ne eksperimentalni filmi. Prej sem redno predvajal posnetke iz narave na ogromnih, štirimetrskih platnih in so bili elementi večurnih intermedijskih performansov, ki sem jih kombiniral s plesalci. Toda za kaj takega ni bilo dovolj prostorov, zato sem lahko izvedel le nekaj predstav na leto. Izvedba in tehnologija sta bili zahtevni. Zato sem se odločil za snemanje delavcev sredi opravil, ki so podobna tehnikam plesa. Tako sem jih snemal. Te filme sem lahko nosil s seboj in jih predvajal na predstavah. Običajno jih projiciram ob glasbi na dve ali tri platna. Med njimi ni nujne korelacije. Bolj me zanima nekakšna zmeda. Še danes prikazujem filme iz sedemdesetih in osemdesetih let, vendar vedno ob sodobni glasbi, ki jo skladam.

Šel sem skozi zapleteno obdobje prehoda. Stare posnete kompozicije na trakovih so po elektronskih aparaturah zvenele obupno. Resno sem razmišljal, da bi se vrnil h komponiranju glasbe, izvajane z glasbili v živo. Šele prijatelj, tonski tehnik, je stare posnetke skladb, ki so bile vse notirane, in tudi nove skladbe spravil v primeren novi format. Leta 1998 sem začel sam uporabljati program Pro Tools, ki me je zadovoljil z možnostmi uporabe in obdelave večkanalne tehnike.

Tu sem do konca pazljiv. Vse hočem imeti pod nadzorom. Moja glasba in snopi mikrotonalnih variacij v njej so tako natančni, da moram biti »control freak«. Ko snujem skladbo, je v njej nekaj improvizacije, kot pri vsaki kompoziciji, toda na koncu je vse do pikice natančno.

Osvobojen sem bil skladateljskih spon in omejitev. Nisem bil le samouk, ampak sem nekako zavračal pretirano učenje. Komponiram, vendar brez zahtevanih referenc. Ne oziram se na serializem in te reči. Ustvarjam glasbo.

Ne. Ovira bi bila, če bi o skladanju vedel več. Potem bi delal to, hm, normalno glasbo. Pazil sem tudi, da me ne bi omejevala tehnična sredstva. Vseeno mi je bilo, kaj si o mojem početju mislijo formalno izobraženi skladatelji, kot sta Glass in Reich. Dokončno sem zaplaval v glasbo okrog leta 1974. V osnovi skladam na dva načina. So komadi, ki so izrecno, a spet ne preveč notirani, pri katerih ne uporabljam vnaprej posnetega gradiva. Če jih, reciva, izvaja orkester, so čudni, a jih orkester vseeno izvaja v določeni dolžini 24 minut. Potem pa so komadi, ki jih posnamem in počasi večkanal no obdelujem. Ko skladbo tonsko zgradim, se odločim o njeni formi. Z uporabo računalniških orodij so skladbe postale gostejše, razmestitev na 32 kanalih omogoča gosto posejanost tonov in njihovih variacij. Zato je slušni učinek masiven.

Pred leti sem v živo še poskušal nekaj dodajati in se zabavati ob spodbujanju mikrotonalnih učinkov s podvajanjem zapisanih sledi, danes pa vztrajam, da ko je komad dokončan in zgrajen, ga predvajam takšnega, kot je. V prostoru sedim in pritisnem na gumb, da steče. Zraven pa na iphonu pogosto igram igrice. Včasih tudi zakinkam. To je to. V ZDA v glavnem igram po univerzitetnih dvoranah, pa še to redko, pogosteje v Evropi, kjer me imajo radi in solidno plačajo.

Približno dvajset na leto, več v marcu in decembru, ko redno organiziramo manjše festivale. Na zadnjem koncertu se je v »loftu« zbralo več kot 300 ljudi. Zato me lastnik toži, saj sem prekršil pravila požarne varnosti.