Pred nedavnim odhodom zbora Carmina Slovenica v New York, kjer je nato navdušil s premiero in ponovitvami nove predstave Toksični psalmi na festivalu Prototype, je vodja tega zbora, dirigentka Karmina Šilec, v pogovoru za naš časopis odkrito izrazila zaskrbljenost za nadaljnji obstoj pevske šole Carmina Slovenica, če bi se uresničile takratne grožnje Mestne občine Maribor o nefinanciranju kulturnih dejavnosti v mestu. Glede na to, da je Carmina Slovenica že več let v vrhu svetovnega zborovstva in osrednje ime choregie gledališča, se zdi kar malce problematično, da je neki mednarodno uveljavljen sestav tako zelo odvisen od finančne podpore in predvsem stabilnosti lokalnega okolja.
Šilčeva je takrat med drugim potožila, da si v teh za zbor negotovih časih ne upa kar tako podpisati koprodukcijske pogodbe s prestižno operno hišo Covent Garden v Londonu, kamor so zbor povabili v nov projekt. Carmina Slovenica ni edina s podobnimi težavami; zaradi poznega sprejemanja občinskih proračunov in na splošno negotovega financiranja so pod vprašajem mednarodne dejavnosti številnih producentov, tudi organizatorjev različnih festivalov, ki se morajo s tujimi umetniki za gostovanja pogosto dogovarjati leto ali več vnaprej.
Žepnina brez prioritete
Obstoj tako kompleksnega zbora z lastno šolo, kot je Carmina Slovenica, seveda ni odvisen zgolj od financ; kontinuiteta dela na vrhunski ravni zahteva tudi veliko strokovnega zaledja, v vsakem primeru – sploh če je glavno merilo kakovost – pa tudi eventualno prioritetno obravnavo s strani države, ne le mesta. »Med mariborskimi nevladnimi kulturnimi organizacijami je Carmina Slovenica ena najbolj prepoznavnih in vodilna po vrhunskih dosežkih, zato si bomo še naprej prizadevali, da bodo zagotovljeni pogoji za njeno delovanje,« so sicer nato zagotovili iz službe za stike z javnostmi pri Mestni občini Maribor (MOM). Mesto resda ni edini financer zbora, vendar bi zbor s prekinitvijo občinskega financiranja izgubil zelo pomembno lokalno zaledje in infrastrukturo, v katero je kot društvo v javnem interesu vpet že petdeset let. Za doseganje vrhunske mednarodne ravni je namreč prvi pogoj redno delovanje doma.
V Mariboru so napovedane ukrepe pod pritiskom javnosti sicer umaknili, pravijo pa, da v občinskem proračunu pravzaprav že od leta 2006 ne zagotavljajo neposredno sredstev za posamezne nevladne organizacije na področju kulture, saj to ni zakonito, odkar ne obstajajo več proračunske postavke. »Zato ni mogoče govoriti o umeščanju na 'lestvico prioritet', sredstva za kulturno produkcijo nevladnih organizacij pa se zagotavljajo po javnih razpisih in pozivih,« pravijo. Na lanskem dvoletnem javnem razpisu za sofinanciranje kulturnih programov v javnem interesu je zbor Carmina Slovenica prejel 90.000 evrov, na javnem pozivu za sofinanciranje mednarodnih projektov pa še 14.000 evrov za gostovanja v tujini. »Glede na dodeljena sredstva je zbor med vsemi mariborskimi nevladnimi kulturnimi organizacijami najvišje ovrednoten, saj je naslednji najvišji znesek programskega sofinanciranja 40.000 evrov, najvišji znesek pa so dobili tudi za mednarodne projekte,« še pravijo na občini. Zboru omogočajo tudi brezplačno uporabo infrastrukture, kar na letni ravni ocenjujejo na 21.400 evrov; gre za del stroškov zavoda Narodni dom Maribor, ki upravlja s to infrastrukturo, njih pa spet financira mestni proračun.
Res pa je, še pravijo na občini, da uspešno kandidiranje na lanskem razpisu vsaj za leto 2015 ne zagotavlja konkretnega zneska sofinanciranja, katerega višina za to leto bo nejasna vse do sprejetja proračuna. »Zato stisko Karmine Šilec in tudi drugih kulturnih producentov razumemo, žal pa do uskladitve proračunskih možnosti za področje kulture ne moremo vnaprej dajati nobenih finančnih zagotovil,« še pravijo na občini.
Večni koprodukcijski poker
Pomena zbora Carmina Slovenica se zavedajo tudi na ministrstvu za kulturo, kjer Šilčevo prištevajo med najbolj inovativne slovenske ustvarjalke na področju zborovske umetnosti. Zato so jim v okviru štiriletnega programskega razpisa 2014–2017 odobrili 85.000 evrov na letni ravni. »V tej zadevi financiranja MOM ne moremo komentirati, lahko pa obžalujemo, da mestna občina v kulturi ne prepozna pomembne razvojne priložnosti. Kulturniki prenašajo v svet ne samo imena Slovenije, ampak tudi mesta Maribor. Vsekakor je zbor na vrednostni lestvici najkakovostnejših zborov v Sloveniji na prvem mestu,« pravi mag. Velko Glaner iz ministrske službe za odnose z javnostmi. Zdi se, da si mesto in država v tem primeru nekoliko podajata žogo, sploh če lokalnega okolja – glede na globalno delovanje Carmine Slovenice – ne razumemo le strogo kot mesto Maribor, ampak kot celotno državo. Nekaj sredstev je zbor seveda dobil, vprašanje pa je, ali to dejansko zadostuje za preživetje tega izobraževalno (po)ustvarjalnega kompleksa.
Za občutek, kaj takšna nestabilnost pomeni na mednarodni sceni, smo poklicali še Roberta Waltla, direktorja nevladnega Mini teatra Ljubljana, ki se je v zadnjih letih ravno tako proslavil s številnimi mednarodnimi koprodukcijami. »Žal smo zaradi negotove finančne situacije zmeraj bolj omejeni pri pripravah mednarodnih projektov, saj ne moremo predvidevati nobenih večjih podvigov, doma vendarle dobimo premalo sredstev. Večinoma se tako odločamo za manjše, enoletne projekte, kjer nekako upamo, da jih bomo lahko izpeljali. V velike, večletne projekte pa si ne upamo več,« pravi Waltl.
Ministrstvo za kulturo menda ne spodbuja prijav na evropske razpise, saj zanje nima namenskega denarja v proračunu. »Naša sredstva so omejena na tista iz rednega delovanja in programa, in bojim se, da bo iz Slovenije čedalje manj projektov, hkrati pa se bo vedno manj črpalo tudi evropska sredstva,« še dodaja Waltl. Trenutno obnavljajo hišo na Križevniški v Ljubljani, ki velja za spomenik 1. kategorije in bi po vseh evropskih perspektivah lahko bila predmet za pridobivanje evropske pomoči pri obnovi. »Žal pa naše ministrstvo v perspektivah trenutno nima predvidenih razpisov za spomeniško kulturno obnovo, kar pomeni, da ne moremo kandidirati za evropska sredstva.« Doslej so v Mini teatru vse dogovorjene mednarodne in domače koprodukcije izpeljali, v glavnem brez pogodbenih težav, se je pa večkrat pojavil problem pri partnerjih in so potem morali težave reševati sami. Svojega ugleda zaradi morebitnih koprodukcijskih »neresnosti« niso zapravili.
