Obrazi prihodnosti: Če misliš, da si vseved, si vedno zapiraš vrata

Na vseameriškem tekmovanju Ameriškega združenja glasbenih ustvarjalcev in izdajateljev (ASCAP) je kar dvakrat prejel nagrado za skladanje. Vsako leto med povprečno 1500 prijavljenimi izberejo in nagradijo le deset skladb. Čeprav te nagrade podeljujejo že 50 let, je bilo doslej dvakrat nagrajenih le pet skladateljev, vsi pa so bili Američani. Ptujčan je doslej tudi najmlajši nagrajenec.

Januarja je z Big bandom RTV Slovenija posnel osem skladb pod skupnim naslovom Oasis. Zapisane so na kar 270 listih partitur.

Mogoče je tako videti, a se tudi sam nenehno sprašujem, ali so moje odločitve pravilne. Tako je tudi pri ustvarjanju. Če imaš mentaliteto vseveda, ki vedno ve, kaj hoče, potem si nenehno zapiraš vrata in ne prepoznavaš novih priložnosti in znakov, ki ti jih pošilja življenje. Vedno pa sem čutil in vedel, da želim postati glasbenik. Glasba zame pomeni resnično živeti. Čeprav gre za osebno izražanje, glasbo ustvarjam za ljudi. Počutim se dolžnega to početi, ker zmorem. Verjamem, da morajo mladi pri izbiri smeri, v katero želijo na svoji življenjski poti, poslušati tudi svoje srce. Če neko stvar delaš s srcem in veseljem, prej ali slej pride tudi uspeh.

Moja pot preko luže je bila trnova in vse prej kot gladka. Velikokrat sem se znašel pred skoraj nerešljivimi problemi in izzivi, za katere sem bil še premlad. Po srednji šoli sem hotel študirati tolkala na znameniti šoli v avstrijskem Gradcu. Pa sem doživel hladen tuš, saj tam sprejemnih izpitov nisem naredil. Zato sem poskusil in opravil vse potrebno za študij na konservatoriju Prince Claus v Groningenu na Nizozemskem. Vse je bilo dogovorjeno, bil sem sprejet in že vpisan. Pa sem še pred začetkom študija obiskal enotedensko delavnico v Haagu. Tam me je opazil predstavnik newyorške Nove šole za džez in sodobno glasbo, legendarni ameriški basist Reggie Workman, in mi po skupnem nastopu ponudil štipendijo za to šolo. A se tudi študij ni začel rožnato, saj sem si dva tedna pred začetkom na smučanju zlomil roko in prva dva meseca sploh nisem mogel igrati.

Nerad posplošujem in verjamem v moč posameznika. Zato mislim, da je lahko za nekoga v tujini življenje idealno, za koga drugega pa precej slabše kot v domovini. Spodbude za ustvarjanje glasbe so gotovo večje v New Yorku, ampak to nikakor ne pomeni, da ne bi mogli biti uspešni tudi pri nas. Lahko rečem, da je glasba bolj cenjena pri nas v Evropi, vendar pa je občinstvo v Združenih državah Amerike in predvsem New Yorku zahtevnejše. Ne glede na to, kje nastopam, poskušam dati vse od sebe. Zase lahko zatrdim, da živim svoje sanje. Amerika lahko ponudi številne priložnosti, ki pa jih moraš izkoristiti, ne samo čakati in misliti, da se v tujini lepe stvari dogajajo same od sebe.

Dobro, saj mi ta vloga omogoča neposreden vpogled v sistem; tako lahko iz profesorjev izvlečem še tisto interno, skrito znanje, ki ga ne delita pri urah, obenem pa si s tem delom zaslužim toliko, da lahko v tem zelo dragem mestu preživim. S profesorji in študenti imam sicer zelo dober odnos in sem nadvse zadovoljen z vzdušjem na naši šoli. Veliko je izjemnih glasbenikov, kar je nadvse navdihujoče in me vedno žene naprej.

Navdih je lahko v vsem, le prepoznati ga je treba. Za to pa je potrebna potrpežljivost. Tudi izkušnje, saj se mi zdi, da postajam vedno bolj dovzeten in hitreje začutim inspiracijo. Čeprav imaš jasno sliko, kam bi stvaritev rad pripeljal, in veš, kaj hočeš, moraš pustiti vrata odškrnjena še spontanosti, naključju, presenečenju, »faktorju najdenja«. Sicer nisem glasbenik, ki bi za uspešno in plodno delovanje potreboval pohvale in nagrade, a mi nagradi ASCAP vsekakor veliko pomenita in potrjujeta, da je bilo moje delo dobro sprejeto in prepoznano.

Vsaj na naši šoli takega študentskega življenja, kot ga poznamo v Sloveniji, več ali manj ni. Ko se preseliš sem, si vržen v realnost, si takoj prisiljen odrasti. Brez odgovornosti in discipline se tu ne bi dalo preživeti. Lahko rečem, da v New Yorku živim dvojno življenje – kot odrasel človek in študent hkrati. Uspel mi je preboj na mednarodno sceno, kar pa nikakor ni bilo enostavno. Zahteva trdo delo, veliko odrekanja ter močno voljo. Te vrednote sem ponotranjil že v času šolanja na Gimnaziji Ptuj, saj sem bil v tistem času še profesionalni smučar in vedno v pogonu.

Rad bi študiral še klasično kompozicijo, mogoče magistriral na tolkalih… Vsekakor pa bi ameriški ustvarjalnosti rad dodal globino in širino, glasbi pa slovanski melos. Sicer pa vedno puščam vrata odprta in se prepuščam toku.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.