Koncert tria Henry Grimes (kontrabas), Marc Ribot (električna kitara) in Chad Taylor (bobni) je predstavljal precejšen odklon od današnje precej tradicionalistične programske politike kluba. Toda že leta 2012, ko je trio dobil tedenski angažma v klubu, je kritika njegove koncerte označila za ene izmed glasbenih dogodkov leta. Trio je vajo ponovil lani. Tu ni česa skrivati, njegov šef je, naj to hoče ali ne, »downtowner« Ribot. Skupina je pač naslednica in izpeljanka njegovega kvarteta Spiritual Unity (stalni član trobentač Roy Campbell je letos pozimi prezgodaj umrl), ki je bil izvorno obsesija in poklon kitarista Albertu Aylerju, prevajanje saksofonske igre v govorico električne kitare in zlasti aktualizacija nenavadne strukturacije Aylerjevih komadov, ki so povsem odstopali od vladajočega shematizma v tokovih jazza. Ne gre spregledati specifične »spiritualnosti« in emocionalnega podtona v prvinski igri freejazzovskega velikana, ki je tudi tako pomemben element Ribotove igre. Pozneje je Ribot dodal še eno veliko referenco iz zgodovine jazza, namreč Coltrana in interpretacije komadov s prelomnega albuma Sun Ship (1965). Z bendom tega imena tudi nastopa. Je s tem posegom v zgodovino jazza in vstopom v posvečeni klub Ribot dokončno postal tudi jazzovski kitarist, tisto, kar si je dejansko želel postati ob prihodu v New York pred več kot tridesetimi leti? O svojem razmerju z jazzom, ki je bilo venomer zapleteno, je prijavil tole iskrico: »Mislim, da sem (bil) jazzovski kitarist na podoben način, kakor je (bila) Cindy Sherman model v svetu mode.«
Trio je danes najbolj srčen bend Marca Ribota, med vsemi skupinami morda najbliže njegovim mladostnim aspiracijam, najbolj nepredvidljiv, najbolj »jazzovski«, najbolj avanturističen, poln obratov in nepričakovanih zasukov. Vstop v Village Vanguard je obenem pomenil vrnitev basista Henryja Grimesa v klub, kjer je leta 1966 dejansko zadnjič odigral ravno v Aylerjevi skupini in bil zabeležen na kultnem albumu Live in Greenwich Village. Potem je izginil iz glasbenega sveta – do odkritja pred leti, da je živ, odsoten, a glasbeno vihrav. V triu so glasbeniki treh različnih generacij in miljejev, gospod Grimes kot člen z »ognjevito glasbo šestdesetih«, Ribot kot del scene eksperimentalnega downtowna iz osemdesetih in devetdesetih let in Taylor, ki prihaja iz okrilja vihravo odprte chicaške scene.
Na albumu sta dva Coltranova komada, strastno baladni Dearly Beloved in Sun Ship, dva Aylerjeva, The Wizard in epski The Bells, pa še dva standarda, Old Man River in I'm Confessin' That I Love You. Fascinira, kam vse trio zanaša od predlog – v električni boogie, v dvočetrtinsko poskočnico, ki se prelevi v razmišljujočo kolektivno improvizacijo, v porogljivo lažno sentimentalnost balade, rock udar, ki se harmonsko odpira in zapira, v himno, ki postane jasno artikuliran marš trušča. Trio je tesno skupaj. Taylor je bobnar širokega zamaha in jasnih poudarkov, Henry Grimes je z drugega planeta, čiste intence v lokovanju, Ribot pa najbolj ljubek, atipičen (ne)jazzovski kitarist takrat, ko se spusti z vrvice in na glavo obrača ter razdrobi prav vse v glasbi, ki jo ima najbolj rad – in jo radikalno sestavi. Album je vreden historičnega bremena naslova. Živ šus.
