Gostje so igrali simfoniji Beethovna in Čajkovskega z enako zasedbo godal (šestnajst prvih violin in tako naprej). Za izvajanje Beethovna je samodejno zasičen godalni zvok (ob posledično v drugotni plan potisnjenih pihalih) neustrezno izhodišče, če sodim po predstavljeni Četrti simfoniji — skladbo je bilo kvečjemu slutiti pod pastoznimi obrisi, v katerih so se izgubljale njene ritmične (akcentuacijske) in druge glasbenoparametrske napetosti oziroma dvoumnosti, s tem pa tudi njena iskrivost; skrbno sledenje napotkom, zlasti dinamiki, samo po sebi ni obrodilo izrazitejšega sadu. Fedosejevov dirigentski stil, nagnjen k umirjeni in slovesni razlagi glasbe, je povedal veliko več z interpretacijo Četrte simfonije Čajkovskega. Ta se je v zvočnem razkošju prostodušno razprostirala v širino, a v resnici na račun dramatične izostrenosti glasbenega konflikta med skladateljem in usodo. Melanholično-hrepenenjsko razpetost počasnega stavka in muhasto epizodistiko Scherza si bomo vsekakor zapomnili kot vrh, zunanja stavka pa bolj zaradi dušenja naboja – skoraj hladno fatalnega sekvenčnega vr(s)tenja oziroma ležernosti ljudskega utripanja v finalu. Zdi se, da je ansambel kot eden izmed »postsovjetskih« korpusov tudi sam v nekakšnem fatalnem precepu; dolgoletna navezanost na izvajalsko izročilo je vselej dvorezna, saj lahko ovira stik s sedanjostjo in zapira pot v prihodnost.
Po ne povsem triumfalnem nastopu gostov nas je še bolj razveselil zrel, presenetljivo uravnovešen dosežek simfonikov RTV Slovenija (sicer z le štirinajstimi primi) ob sezonskem odprtju njihovega abonmajskega cikla. Ne mislim kratkega Škerjančevega izliva, naslovljenega Lirična uvertura, saj izvajalsko ni ponudil izčiščenega odgovora na večno vprašanje, kaj (pravzaprav ves) Škerjanc sploh hoče. Sorodno vprašanje si včasih zastavimo – na primer po nedavni omledni dirigentski storitvi Franza Welserja-Mösta v dunajskem Musikvereinu – tudi ob izrazno zakriti in strogo oblikovani Brahmsovi glasbi (Čajkovski je v njej slišal »nekaj suhega, meglenega, odbijajočega«). Radijskemu orkestru in njegovemu šefu dirigentu pa se Brahmsov simfonični opus odpira kot najvišja točka razčlenjeno-povezanega zvočnega delovanja, tokrat s svobodoljubno odločnostjo, otožnostjo, dramatičnostjo in blago odpovedjo Tretje simfonije. En Shao je dokazal, da razume Brahmsovo »zanko« – glasbo, ki raste sama iz sebe, a za moderno procesualno zazrtostjo skriva gorečo željo, da bi se dotaknila srca. Če zapišem, da je bilo dirigentovo vodenje razumsko in tudi občutljivo, imam v mislih dvignjenost izvedbe nad skoraj vse odvečno oziroma nedognano (z izjemo nekaj bežnih vertikalnih nesorazmerij), obenem pa »romantično« toplino v tonski nadgradnji skladateljeve variacijsko razvite misli in oblikovno izdržanost ansambelskega prisluha v vseh štirih stavkih.
Mislim, da je izjemni Brahms zasenčil koncertantni dogodek; občinstvo je sicer menilo drugače. Dragan Đorđević, član radijskega orkestra, se je z Dvořákovo uspešnico (Koncert za violončelo in orkester v h-molu) predstavil kot solist svetlo prodornega tona ter samozavestnih, a tudi intimističnih pevnih momentov, vendar bi težko zapisal, da je zgradil povsem celovito interpretacijo – učinek celote je med drugim zmanjšala tudi hitrostno preveč disparatna (v sodelovanju z dirigentom zasnovana) postavitev rondojskih odsekov finalnega stavka. No, brez omembe hornista Boštjana Lipovška in klarinetista Jožeta Kotarja, ki sta med »nekoncertantnimi« orkestrskimi solisti zaznamovala večer s še posebno obsežnimi in žlahtnimi prispevki že v Brahmsovem delu, ne moremo skleniti zapisa.
