Kateri mladostniški bend ali izvajalec je v zadnjih dvajsetih letih zdramil našo sceno in bil most med tako imenovano alternativo in mainstreamom? Danes si šele krepko čez dvajseto leto prepoznan za obetavni potencial, če pa sežeš v trideseta oziroma zdržiš do štiridesetih let in čez, te posvečeni krog slovenske glasbe morda le spusti medse – ali te pusti nekje na obrobju. Naš glasbeni establišment je neprepusten, ne diha, noče presenečenj, izloča odklone in spodbuja pohlevnost. Vztrajno ignorira poplavo novih bendov in izvajalcev. Svoje lutke (raje) oblikuje v studiih in različnih televizijskih šovih ter jim polaga na jezik svoje komade, da številčnica pri Sazasu pošteno poje. Sprogramirano delovanje slovenske estrade onemogoča potencialom in prodornim avtorjem nagovoriti širše občinstvo, stopiti pred njega in vzpostaviti stik, ko so še v tistih mladih letih, ki jih zgodovina popularne glasbe in pop potrošnja tako slavita.
Pohvaliti je treba gimnazije in organizacije, ki še danes prirejajo »battle of the bands«, spopade srednješolskih bendov, pa klube in centre, ki posvečajo pozornost mladim bendom in prirejajo njihove koncerte, jim dajejo možnost nastopiti in se razvijati. Vendar na širši glasbeni sceni zeva prevelik generacijski razkorak in vladavina starcev ne pusti, da bi lahko zadihali bolj sveže, mladostniško, vihravo, nepredvidljivo.
Sredi svojih štiridesetih let se (pre)pogosto znajdem v situaciji razlagati in pojasnjevati, kaj tare današnje mladostnike. Napaka! Tako kot tega ne morem prenesti naprej iz prve roke, ne morejo povedati Niet, Mi2, Big Foot Mama, Dan D, Zlatko, N’toko, Siddharta, Trkaj. Vsaka generacija mora najti svoje glasnike vrstnike, ne pa da prepevajo z lovšini, alyami, omarji, kingstoni, zablujenimi generacijami. Dokler v polni skledi medgeneracijskega dialoga ne bo popustil patronat starejših nad mladimi, ti pa ne bodo vzeli vzvodov v svoje roke, takšnega dialoga ne bo. Če nam česa manjka, nam manjka (med)generacijskega konflikta, ki bi zdrznil ta sprijeni nedialog.
Živimo v času konstantne kontradiktornosti. Sistem deluje, a nič ni v redu. Dolgoletni status quo na domači glasbeni sceni izvira iz vladavine večnih mladeničev in mladenk. Temelji na zakrnelosti normalnih procesov rasti. Večini izvajalcev je usojeno igrati vlogo večnega debitanta, medtem pa duplerice preplavljajo obrazi, za katere sploh ne vemo, kdo so, od kod so prišli in kam so izginili.
