Iskrenost na odru se ljudi dotakne

Saj si sploh nisem mislila, da bom študirala solopetje, a me je potem ob koncu gimnazije petje dokončno premamilo. Zame ni bilo več poti nazaj, čeprav sem se prej videla kot študentka nečesa »zaresnega«, kjer se bom izobrazila za »pravi« poklic. Na nižji stopnji sem igrala violino in obiskovala ure solopetja, solopetje sem potem nadaljevala na srednji glasbeni šoli, ves čas pri profesorju Marjanu Trčku. Odločila sem se, da grem študirat na Nizozemsko, kjer je že študirala moja prijateljica Marta Močnik. Najprej sem šla samo na ogled, potem pa sva se s takratno profesorico tako ujeli, da je bila odločitev, da grem tako daleč od doma, nekoliko lažja. Nameravala sem diplomirati in se vrniti v Slovenijo, pa je sledil magisterij in potem še en, vmes sem se tam poročila in tako ostala v Haagu.

Magistrirala sem iz samospeva in oratorija, vzporedno pa še s področja opere. V zadnjem študijskem letu sem se nato razgledovala, kaj bom počela, in se odločila, da bom kariero začela v kakšnem od opernih studiev, ki jih imajo ugledne operne hiše: tam si nabereš izkušnje, si redno na odru in nastopaš, imaš plačo ter spoznaš ljudi, ki jih v opernem svetu potrebuješ. Med drugim sem šla na avdicijo tudi v Strasbourg in bila tam sprejeta; tja odhajam projektno. Operni studio pevce angažira za dve leti, meni se je angažma pred nekaj meseci iztekel, tako da sem zdaj na svojem. Na Nizozemskem si ta hip urejam status svobodne umetnice, so pa tam ravno napovedali, da bodo pri dodelitvi teh statusov v prihodnje manj radodarni; očitno se je ta status preveč razpasel.

Med mojim službovanjem v opernem studiu v Franciji, na sporedu je bila opera Franza Schrekerja Der ferne Klang. Dirigiral je Letonja, ki se je ravno tako kot jaz začudil, da sta kar dva Slovenca v isti produkciji. To je bilo najino prvo sodelovanje in tudi moj prvi resni angažma v operni hiši s priznanim dirigentom. Pela sem majhno vlogo, a v tako veliki produkciji se lahko kljub temu veliko naučiš od izkušenih kolegov, doživiš orkester, sceno, dramsko igro. Letonjo tam ljudje obožujejo in zelo spoštujejo, ima avtoriteto, hkrati pa ima prijazno plat, ki je ljudem zelo všeč. Ko sem recimo pela v operi, pa ni on dirigiral, sem bila deležna dodatne pozornosti kolegov iz ansambla samo zato, ker prihajam iz iste dežele kot njihov šef dirigent (smeh).

To je delo za solo sopran, mešani zbor in orkester. Nastopa se zelo veselim, ker mi je glasba zelo všeč, v njej se najdem in je primerna za moj glas. Sploh pa v takšni zasedbi, torej v abonmaju s strasbourškimi filharmoniki, bo to zagotovo nekaj posebnega. Ta angažma je doslej zame najpomembnejši, že lani pa sem z njimi pela kot solistka v Mozartovem Requiemu, vskočila sem v zadnjem hipu zaradi bolezni.

Vskoki v zadnjem trenutku so zelo stresni, ker ni nikoli dovolj časa za pripravo. Če se ti uspe pokazati in dokazati v danem trenutku, seveda lahko to pomeni preboj v smislu kariere. Za vskok v Requiem sem izvedela komaj dan pred koncertom. Potem je samo vprašanje, ali si bil uspešen in ali si te bodo zapomnili. To je dandanes običajno noro početje, saj je trg zahteven, ogromen, sopranistk pa veliko! Na avdiciji se znajde 200 sopranov, od tega nas 150 odpoje isto arijo, glede na to, da smo vse približno enakih let, da je glas do neke mere razvit in da pojemo v tem času pač določen repertoar. In zdaj: kakšna je razlika med mano in vsemi drugimi? Očitno je pomembno, da si ob pravem času na pravem mestu.

Danes so takšni trendi, da mora biti kar vse v enem paketu, glas in stas (smeh). Vendar še vedno verjamem, da če si iskren pri tem, kar pripoveduješ skozi petje, ljudje to začutijo. Če stopiš na oder nadut in domišljav, se to zagotovo opazi. Če pa si lahko naraven in pokažeš sebe, jim je to všeč. Ali pa tudi ne. In je potem več sreče na kateri od naslednjih dvajsetih avdicij. Včasih so tudi po tri avdicije na mesec. Zanje izvem prek interneta, kolegov, znancev, agentov, ni pa tako lahko slediti temu, kje jih organizirajo. Trenutno sodelujem z agentom, ki mi ureja aranžmaje na Nizozemskem. Od marca do junija prihodnje leto bom pela Evridiko v operi Orfej in Evridika v okviru Reisopere na vzhodu Nizozemske. Gre za turnejo dvanajstih predstav, ki jih bomo izvedli po nizozemskih mestih.

Vedno bolj belcanto. Po koncu študija sem pri sebi na nekoliko drugačen način odkrila svoj glas kot prej s profesorji, sedaj v njem čutim neko svobodo. Lirični koloraturni repertoar bo očitno moj cilj naslednjih nekaj let. Leži mi tudi francoski repertoar, kam pa se bo glas razvijal naprej, bomo videli z leti in izkušnjami.

Skušam čim bolj naravno živeti in se z glasom ne ukvarjati na način, da me obremenjuje. Če sem kakšen dan malo prehlajena in glas ni optimalen, se s tem ne obremenjujem. Veliko tečem in se ukvarjam s pilatesom. Moj poklic je fizično naporen in če si v dobri formi, je potem tudi bolezni in prehladov manj. Minili so časi, ko so pevci samo stali na odru in peli. Če ti zdaj režiser reče, da moraš naredili kolo, se pač potrudiš. Sicer pa sem našla svoj način vadbe, pri katerem ni nujno, da pojem ure in ure, ampak se veliko ukvarjam s tekstom, z vokali, ozadjem, analizo karakterja, preden sploh postavim besedilo v glasbo. To se mi zdi ključno, da sem potem sposobna odpeti celotno arijo ali vlogo.

V Strasbourgu se mi zdi, da se precej klasično lotevajo režij oper, v Amsterdamu so recimo bolj boemski, inovativni in tudi radikalni. Toda globalno se stvari umirjajo, se mi zdi, »bum« golote, seksa in tematik, ki ljudi malce podžigajo, je nekoliko izzvenel. Pevci pa bi si še vedno želeli, da bi bilo včasih več posluha za naše petje. Včasih se znajdeš v nemogočem položaju, v katerem se ne da peti. Ampak skozi takšno režijo se tudi pevci veliko naučimo o svojem telesu. Sem denimo sposobna ležati na tleh in peti arijo? Pripeljejo te do nekaj skrajnosti, kar je zame osebno pravzaprav izziv. Če pa res vidim, da je moje petje ogroženo, se skušam diplomatsko pogovoriti z ustvarjalci (smeh).