Takoj je treba razčistiti: kdor želi slišati Marca Almonda, kot ga pozna iz osemdesetih, naj se albuma (in priloženega devedeja) izogne v najširšem loku. Na njem ni prav ničesar, kar se nahaja v tovrstnih spominih. Ten Plagues je namreč gledališki recital za klavir in glas, ki ga je Mark Ravenhill spisal prav za Almonda – z vednostjo, da bo kmalu zaživel tudi na odrskih deskah. To je vsekakor velika prednost, ki jo je znal izkoristiti tudi skladatelj Conor Mitchell, ki je libreto uglasbil. Glasbeni del tria je recital tudi posnel. Že na prvi posluh je slišno, da sta Almond in Mitchell vešča svojega početja in da se znata poglobiti v verze, ki po vsebini niso lahki. Osrednji lik je namreč postavljen v čas velike kuge, ki je London zajela leta 1665; sooča se z izgubo najbližjih in poskuša v tej tragediji ohraniti prisebnost in človeški obraz. Prav ta kontrast Almondu in njegovemu glasu še kako godi, saj ta zna poudariti grotesknost situacije, težje pa se znajde, ko pride do »znosnejših« linij, kjer resonanca ni dovolj prilagojena liričnosti petega. Teh trenutkov sicer ni veliko, saj jih narava libreta ne narekuje, a so dovolj slišni, da za odtenek pokvarijo celostni vtis. Po drugi strani pa ta »nelagodni« glas še bolj poudari dramatičnost situacije in daje smisel recitalu po čustveni plati, saj zelo uspešno ponazarja poetične vzporednice med videnim in podoživetim. Marc Almond se nevsiljivo vživi v lik glavnega junaka, v izvedbi je potrpežljiv in teatraličen, kolikor to vloga od njega zahteva. Avra komorne glasbe mu sicer kdaj pa kdaj malce pobegne, a nikdar do mere, ko bi ogrozil smisel »težkega«, za pevca pop glasbe tudi napornega projekta.
S Ten Plagues je Marc Almond kot že nekajkrat prej dokazal, da ni enostavna in enoznačna pojava ali interpret z danes na jutri, temveč umetnik, ki zna poiskati nove in nič kaj preproste izzive. Morda je celo nakazal, sodeč po pravkar potekajočem projektu The Tyburn Tree, da ga vse bolj privlačijo orkestralni in komorni aranžmaji, vsebinsko naslonjeni na »temne plati« njegovega najljubšega mesta, Londona. Ne vem, ali se namerava v ta namen izpopolnjevati v petju v nekoliko zahtevnejših registrih; a vprašanje je, ali je to sploh pomembno.
