Nemalo tukajšnjih glasbenih navdušencev je bilo v soboto zjutraj kar presenečenih, ko so prestregli novico, da se je poslovil še zadnji originalni Ramone. Morda je takšno nepoznavanje zgodovine tega kultnega b(r)enda za koga celo presenetljivo, a tako mrtvi kot preostali še živeči »dopolnilni« člani benda bi rekli – nič novega. Do bratovščine The Ramones glasbena industrija nikoli ni bila pretirano prijazna, čeprav je imela od njih ogromno koristi. A ne ona ne številni (punkovski) bendi, ki so se in se še vedno »šlepajo« na njih in njihovo dediščino, jim nečesa nikdar ne bodo mogli vzeti: Joey, Johnny, Dee Dee in – kot zadnji – Tommy Ramone so do poslednjega diha svoj posel opravljali bolje kot marsikdo od njih. Eddie Vedder je že vedel, zakaj je Johnnyju prostovoljno pospravljal dvorišče trikrat na teden.
Upor proti dolgčasu
V prvi polovici sedemdesetih let se ni razvilo ali uveljavilo veliko novih (umetniških) gibanj. Vse je bilo prevzeto ali nastavljeno konec šestdesetih let. Večina rockerjev – z redkimi izjemami, kot so bili New York Dolls – se je, namesto da bi iskala nova vznemirjenja, začela spraševati, kaj bi zdaj. Velike stvari so postajale ogromne, koncerti, promocija, oprema in pirotehnika. Rockovska kultura je vse bolj postajala poligon za zadnja tehnična čudesa in zdelo se je, da so mlajše generacije preutrujene, da bi vsakih nekaj minut vstale in zamenjale ploščo na svojem gramofonu.
Skratka dolgčas, ki pa ni bil povšeči vsem. Po ulicah in strehah Forest Hillsa v četrti Queens so razgrajali mulci, ki so imeli dovolj te bleščeče maškarade. Nosili so dolge nepočesane lase, spran in strgan jeans ter usnjene črne jakne. Njihovo življenje si lahko dobesedno preslikal v strip. Nič jim ni bilo sveto, ne spodobno življenje, ne zakoni, še najmanj pa takrat prevladujoči rockovski dinozavri, ki so neusmiljeno lomastili po lestvicah. In John Cummings, Jeffrey Hyman, Douglas Colvin ter Tamas Erdelyi so tej izpraznjeni uravnilovki hoteli narediti konec. Sprva povsem najstniška jeza upornikov brez razloga je kmalu postala jasen obračun s pretiravanjem v rockovski kulturi, ki ji je bila odvzeta njena temeljna prvina – intuicija. Žargon šestdesetih let je z The Ramones začel odhajati na smetišče zgodovine. V arhiv.
Dovolj je bilo vprašanj o tem, kdaj bo izšel novi album Pink Floyd ali Jethro Tull; na sceno je stopala nova generacija, ki svojega navdiha ni iskala v zakompliciranih sozvočjih nekje nad tlemi, temveč v preprostih rešitvah, pri katerih je bilo izhodiščno vprašanje, ali dvema akordoma morebiti dodati še tretjega. Ramones so v časovni enoti enega samega razvlečenega »mantranja« dinozavrov izvedli šest ali sedem »one-two-three-four« blitzkrieg punkrockovskih komadov in stopili na čelo strujanja rock minimalizma, kjer ni šlo samo za glasbo, okleščeno do najosnovnejših elementov, temveč tudi za jasno izraženi antiintelektualizem na račun dobre zabave. Navsezadnje je bilo že metanje televizorjev skozi okno v tistem času mnogo boljša zabava od neskončnih skladb skupine Yes.
Vrnitev prvinske romantike
Z The Ramones se je v rock'n'roll vrnila čista romantika. Vse, kar so počeli, so počeli na svoj način, neodvisno od tega, kaj si drugi mislijo o njih. Ponudili so pogled v pravo realnost, v navadno življenje, od katerega so se vsi obračali stran. Njihova glasba ni stimulirala možganov, temveč srce. To je bil udarec pod pas: prvinski, eksploziven in nagonski. Govor je namreč o preživetvenem gonu za rock'n'rollom, ki ga je bratovščina leta nazaj lovila prek radijskih frekvenc, zdaj pa ga ni in ni bilo od nikoder. Po srednji šoli so ga obudili in nažigali v kleti Jeffreyja Hymana, kjer so se v začetku leta 1974 že pojavili prvi obrisi skupine, kot smo jo poznali kasneje.
Brez problemov vseeno ni šlo. Dee Dee je kmalu spoznal, da ne more hkrati igrati kitare in peti. Dvojnega posla ni bil sposoben niti bobnar Joey, zato se je mesto za bobni izpraznilo. Odločili so se za avdicijo, kjer je povsem nehote vse najbolj prepričal Tamas Erdelyi, neformalni menedžer benda, ki je zbranim kandidatom kazal, kako je treba odbobnati kakšno stvar. Trem članom The Ramones se je pridružil kot četrti – alias Tommy Ramone. Začeli so pisati pesmi, ki bi jih radi poslušali sami – čvrste, preproste in brez nepotrebnih solaž. Pesmi so znova nastajale z razlogom in ne po potrebi. »Mi ne soliramo, mi igramo rock'n'roll,« je bilo pogosto slišati z njihove strani. To so potrjevali tudi na odru. Koncerti so bili lepljenka dve- ali triminutnih pesmi, ki jih je med seboj ločevalo le Dee Deejevo odštevanje »1-2-3-4«. Peli so preprosta besedila in sproščali veliko energije. Kontrole nad instrumenti je bilo zelo malo. Kdor jih je videl, je bil silno presenečen: pred njim je namreč stala četverica mladih v oblačilih, v katerih so hodili po ulicah in v kakršnih so nekoč vlomili v pralnico, misleč, da gre za »drugstore«. Večina je mislila, da gre za neslano šalo, v najboljšem primeru pozo, saj v pesmih ni bilo nobenih solističnih izpadov ne premorov med njimi. Očitani primitivizem in naivni optimizem je na zunaj deloval šokantno. No, zgodovina je tudi v tem našla svoj smisel.
S pojavo bratovščine The Ramones je hitro postalo jasno, da šovbiznis in raznorazni učinki nimajo veliko skupnega z izvirno glasbo. Prebudili so občutke, s katerimi so nekoč v studia vstopali Buddy Holly, Eddie Cochran, The Stooges, MC5, The Sonics in široka paleta manj znanih garažnih bendov šestdesetih let. Prav Tommy je pokazal največ želje, da skupina čim prej pride tudi do studijskega zapisa. V zelo kratkem času in s komaj omembe vrednimi stroški so The Ramones jeseni 1975 posneli svoj istoimenski prvenec ter z njim spisali dnevnik nove generacije. Na podoben, hitropotezen način sta nastala tudi naslednika – Leave Home in Rocket to Russia (oba 1977) ter dvojni živi odtis It's Alive (1979). V trenutku, ko se je raketa dotaknila Rusije, je Tommy svoje mesto za bobni prepustil Marcu Bellu alias Markyju Ramonu, ki smo ga z njegovim bendom, »posvečenim« The Ramones, pred leti poslušali tudi v Ljubljani, sam pa je sedel za mešalno mizo in produciral Road to Ruin (1978) in Too Tough to Die (1984). Po besedah Dee Deeja je preostale člane zmotilo predvsem njegovo manj snifajoče oziroma treznejše življenje. Kasneje se je Tommy usmeril v preigravanje bluegrassa (Uncle Monk) ter bil odgovoren za zven izjemnega albuma Tim benda The Replacements. Izvirna bratovščina štirih članov The Ramones (in Marky) se je zadnjič skupaj pojavila v javnosti leta 2002, ko so jih sprejeli v Dvorano slavnih rock'n'rolla. Adios, amigo(s)!
