V prvem delu smo poslušali nanizanko Bacha, pri čemer je predvsem izbor prvih treh krajših odlomkov zbudil veliko vprašanj: zakaj odlomki in zakaj prav ti. Notranja poduhovljenost Bachove umetnosti nas bi načeloma morala sama od sebe odrešiti takšnih vprašanj, a le, če je njeno polifono gradivo prebrano na ustrezno živ in ponotranjen način. Tega dirigent Mustonen ni zmogel. Tako se je nezbranost in mimobežnost začetka občutila predvsem kot nekakšna predigra k središču koncerta, poustvaritvi dveh Bachovih širše prepoznavnih del, gotovo velikih, neuničljivih skladb. A o zimzelenosti in tudi kompozicijski nabritosti v Mustonenovem prebiranju partitur ni bilo ne duha ne sluha – prevladoval je okus po brezkončnem drdranju, baročni zaprašenosti, zdolgočasenosti.
Mustonenove dirigentske geste nepoučenemu očesu vendarle sugerirajo izredno glasbeno energijo – a kriljenje, ekscentrično poskakovanje, oblo vodenje rok je v Mustonenovem »nastopu« predvsem samo sebi namen, večjega vpliva na izvajalce, razen da moti ritmično jasnost, nima. Mustonenov pristop je povsem brezidejen (če odštejemo odsotnost vibrata), izjemo predstavljajo vulgarno upočasnjeni ritardandi ob koncu skladb, pribiti s končnim sforzatom, ob katerem lahko Glasba samo še zaječi. Takšen je bil Bachov Tretji brandenburški koncert, že do neskončnosti boleča pa je postala izvedba mojstrovega Violinskega koncerta, ki ga je Mustonen zasolil še s svojim povprečnim violiniziranjem, polnim intonančnih zdrsov in do absoluta interpretacijsko neizdelano spremljavo počasnega stavka.
Zato je veljalo vse upe položiti v novo delo gotovo ene največjih živečih skladateljic, Sofije Gubajduline. Njena skladba in prihod v Ljubljano, sodeč po majhnem številu občinstva, nima večjega pomena, svojo domačo nekulturnost pa samo še veselo potrjujemo z napačnim zapisovanjem skladateljičinega imena in priimka. Seveda je tudi skladateljičino pozno delo, skladba Zakaj?, predvsem ponotranjeno zvočno-glasbeno iskanje poslednjih resnic našega bivanja. Material je odmerjen skopo in je razpet med zvočno raznoliko pobarvane unisone in pretehtane razširjene izvajalske tehnike, v formalnem pogledu pa ujet v naraščanje, izbruhe in tudi dolga izmiritvena, meditativna mesta. Seveda zahteva tako krhka glasba tudi natančno izvedbo, pozorno do vsakega zvočnega vzgiba, a Mustonen je ni bil sposoben izpeljati z vso konsekventnostjo, zato je koncert minil predvsem v slutnji velike glasbe: tako Bachove kot tiste Gubajduline. Razpon med dirigentovo povnanjeno gestiko in ubornostjo glasbene ponotranjenosti je bil prevelik in simptomatičen.