V začetku svojega raziskovanja fotografije se je kot absolventka kulturologije vpisala na dansko ljudsko neformalno višjo šolo (Folkehøjskole), kjer je prejela polletno štipendijo za študij fotografije v majhni vasi Vraa na severu Danske. Pod mentorstvom Emila Schildta je počasi odpravljala svoj strah pred tehnologijo; učni proces na Danskem namreč temelji na pozitivni kritiki in spodbujanju, drugače kot v domačem okolju, ki ga je avtorica največkrat doživela kot ciničnega in demoralizirajočega, predvsem kadar se s fotografijo ukvarjajo ženske. Kljub temu, da danes pogosto uporablja digitalne fotoaparate, saj določenih idej enostavno ni mogoče prikazati z analognimi tehnologijami, najbolj uživa pri delu v temnici, kajti pričakovanje trenutka, ko se iz nevidnega razkrije vidno, se ji zdi kot svojevrstni magični element analogne fotografije. Pri svojem delu uporablja zgodnje tehnike, kot so cianotipija, albumin ali bromoil, pogosto pa uporablja tudi »zastarele« kamere, kot je na primer rolleiflex kvadratnega formata.
Nagrajeno serijo Varuhi ptic, ki jo je sestavila iz osmih črno-belih portretov, je na primer fotografirala z 80 let staro velikoformatno mehovko. Portreti predstavljajo do pasu golo osebo, ki v rokah drži nagačeno ptico. Obrazi izražajo silovita čustva, intimne izpovedi ali melanholična občutja, ki se dogajajo v razmerju do nagačene živali. Umetnica je v dolgotrajnem procesu in komunikaciji z modeli z vsega sveta vsekakor usmerjala njihova razpoloženja, čeprav teh napotkov ne želi razkrivati, ker meni, da morajo fotografije ostati dovolj odprte in dovolj močne, da ta čustva izrazijo brez razlage. Mrtva žival ob tem ne deluje kot potujeni objekt, ki bi vzbujal neprijetna, zlovešča ali srhljiva občutja, temveč kot povnanjeni izraz človekove duše, podobno kot pri nekaterih totemističnih verovanjih. Specifična hladna, izčiščena, a psihološko ostra danska estetika je vsekakor pustila pečat na avtoričinem delu, kajti pri omenjeni seriji lahko jasno prepoznamo sorodne boleče prizore iz danskih filmov, še posebej filmov režiserja Larsa von Trierja.
Katjo Goljat zanima raziskovanje vseh žanrov fotografije, ne le studijske ali portretne fotografije. V zadnjih dveh letih razvija dokumentarno serijo o suspenzijah oziroma obešanju na kavlje, ki ga prakticira skupina v Reki. Delo s to skupino jo je privlačilo ne le zaradi nenavadnosti njihovega početja, ki vsebuje ekstremne telesne in meditacijske prakse, temveč tudi zaradi čustvene zrelosti posameznic in posameznikov. V okviru še ne zaključene serije bo prikazala tri vidike suspenzij: portret glavne organizatorice suspenzij Ane v zasebnem prostoru, suspenzije v klubskem okolju in zaprtih prostorih ter suspenzije na prostem, ki so jih med drugim izvajali tudi na Golem otoku.
Pri delu na posameznih umetniških serijah se avtorici zdi izjemnega pomena, da jih ne ovirajo preživetveni problemi; po njenem mnenju so torej umetniki in umetnice najbolj kreativni, kadar so siti, in ne, kadar so lačni, zato svoje serije ločuje od komercialnega dela. Pa vendar je delo za zaslužek vplivalo tudi na eno izmed njenih seriji. V času študija je delala kot biljeterka v kinodvorani, kjer je znova in znova videvala množico filmskih podob. Po določenem času je postala vse bolj pozorna na druge detajle v kinodvorani – na dihanje, gibanje in različne elemente prostora. Svoje dojemanje kinodvorane kot magičnega prostora je zabeležila v barvni seriji Metakino, ki jo je zasnovala skupaj s plesalcem Juretom Gostinčarjem, dih in gibanje v fotografski podobi pa je zabeležila v črno-beli seriji Pridih.
