Koliko občin razmišlja o ekonomičnem in učinkovitejšem organiziranju javnih služb na področju kulture: o združevanju sorodnih zavodov ali spajanju njihovih podpornih služb? Za reorganizacije je zanesljivo še veliko prostora, saj so se zavodi v preteklosti na veliko ustanavljali, s krizo pa mnogim občinam postajajo breme. Predvsem pa je mogoče s pametno politiko na tem področju okrepiti kvaliteto in prepoznavnost dejavnosti institucij.
Strateško razmišljanje bi bilo na mestu tudi zaradi »mesarskih zakonov«, kakršnega je napovedoval nazadnje umaknjeni osnutek interventnega zakona, ki je želel ukiniti samostojnost vsem občinskim javnim zavodom z manj kot 15 zaposlenimi. A premisleki terjajo tako vizijo kot pogum občin za soočenje s strokovnimi (proti)argumenti ter interesi zaposlenih, zato ni nenavadno, da se občine sprememb otepajo.
Nikar čez noč in brez premisleka
Mestna občina Ljubljana (MOL) je edina, ki ima izkušnje s strateškim združevanjem istovrstnih kulturnih institucij. V okviru Mestne knjižnice Ljubljana so združili šest samostojnih enot ter s tem poenotili nabavo knjig, materiala in združili strokovne službe, s čimer so ustvarili prihranke, vendar brez sprememb pri številu zaposlenih. Združili so še Mestni muzej in Mestno galerijo v MGML ter priključili Gledališče za otroke in mlade Ljubljana k Lutkovnemu gledališču Ljubljana.
Na MOL nasprotujejo rešitvam, ki jih je predvideval neuradni osnutek interventnega zakona, prav zaradi pozitivne izkušnje z združevanjem, ki so se ga lotili premišljeno. Ad hoc združevanje bi bilo dolgoročno škodljivo zaradi pomanjkanja utemeljenost in razumevanja posledic, ocenjuje vodja oddelka za kulturo MOL Mateja Demšič. Alternativo vidi v ohranitvi pravne subjektivitete zavodov z manj kot 15 zaposlenimi ter združitvi računovodstva, pravnih in kadrovskih ter drugih splošnih zadev in izvajanja javnih naročil. »Na tak način bi bili javni zavodi primorani oblikovati 'skupne podporne službe', združiti nekatere funkcije, kar bi definitivno prineslo prihranke javnih sredstev in povečalo gospodarnost njihovega poslovanja.«
Čakanje navodil iz centra
Osnutek zakona je na Ptuju ogrožal eno najmanjših slovenskih profesionalnih gledališč, Mestno gledališče Ptuj. Iz občine Ptuj pravijo, da se jim zdi združevanje zavodov sprejemljivo, a le tam, kjer so dejavnosti združljive. Edino tamkajšnje gledališče denimo tako ni združljivo z nikomer, saj so v mestu knjižnice, muzeji, arhiv in galerije. Tako kot na druge občine smo tudi na ptujsko naslovili prošnjo, naj nam predstavijo vizijo bodočega organizacijskega ustroja svojih zavodov v kulturi, a odgovora niso podali.
V primeru Nove Gorice bi »mesarski zakon« ukinil pravne subjektivitete Kulturnega doma Nova Gorica in Mladinskega centra Nova Gorica. A vizije, kako bi denimo svoja majhna zavoda lahko povezali, iz mestne uprave prav tako niso predstavili, četudi gre za instituciji, ki bi bržkone lahko našli skupen jezik, če bi za to obstajala politična vizija. Ker te ni, na občini pogrešajo »obrazložitev, navodila in predloge«, kako ravnati v primeru sprejema zakona: naj zavode združujejo, zaposlene odpuščajo ali zaposlijo v občinski upravi?
Povezovanje med občinami je smiselno
Tudi v občini Maribor očitno ne razmišljajo o spremembah v organizaciji, saj njene vizije niso predstavili. Bolj se bojijo dodatnih stroškov in izrednega stanja, če bi občina po zaslugi nepremišljenega zakona morala prevzeti obveznosti svojih manjših zavodov. Združevanju na splošno niso naklonjeni oziroma ga ne vidijo kot racionalnega. Če bi se združevanja lotili v normalnih rokih in po normalnih postopkih, bi bil prihranek le pri dejavnostih, kot je skrb za objekte in računovodstvo, pravi občinska predstavnica za odnose z javnostmi Taja Kordigel. »Zmanjšanje števila direktorjev ne bi prineslo prihranka, saj bi bili potrebni strokovni vodje na delovnih mestih s stopnjo zahtevnosti, kjer plačilo ni bistveno nižje od plače direktorja.«
Medtem imajo v občini Piran sedež štirje javni zavodi na področju kulture, katerih ustanoviteljica je občina, in vsi štirje imajo manj kot 15 zaposlenih. Na občini ocenjujejo, da svoje delo opravljajo dobro in stroškovno učinkovito. Opozarjajo pa tudi na negativno izkušnjo združevanja zavodov iste dejavnosti, ki kljub dolgotrajnemu usklajevanju ni prineslo želenega rezultata. V Piranu kot edini izmed vprašanih omenjajo možnost, da zavodov ne bi združevali znotraj občin, pač pa po vsebinah in torej čez meje občin.
Četudi smo občine eksplicitno spraševali po vizijah na področju organiziranosti kulturnih institucij, večina zaprošenih na to vprašanje ni podala jasnega odgovora. Je upravičena domneva, da nekatere (ne nujno vprašane) občine za uradnim nasprotovanjem mehkemu ukinjanju institucij vendarle gojijo željo po dekretu od zunaj, ki bi jih razbremenil resnega razmisleka? Nesrečni osnutek interventnega zakona bolj kot kaj drugega razkriva pomanjkanje vizij in posredno tudi željo po ohranjanju statusa quo. Vsekakor bi bile vizije na mestu že zato, ker »mesarski zakoni« postajajo realnost, na katero bi bilo smiselno biti pripravljen vnaprej.
