Čeprav se je pri nas v zadnjem času nateplo meharjev, ki niso pristali v narodnozabavnih vižah, harmoniko pri nas še vedno najpogosteje enačimo prav s to vejo domače glasbe. Preden so se naši etnomuzikologi pred tridesetimi leti začeli resneje ukvarjati s harmoniko, je njen stereotip že razbijal Bratko Bibič z zasedbo Begnagrad. Zaradi harmonike, klarineta, bas kitare in bobnov je Dragan Bulič v napovedi gostovanja te skupine v televizijski oddaji Slovenski rock '77 pokomentiral, da bi »vsaj po inštrumentih sodeč prej sodila na kakšno veselico kot pa na rock oder«. Istega leta jo je Tomaž Domicelj v Stopu pionirsko označil za »punk-jazz«.
Takšnih zgodovinskih cvetk mrgoli v pred kratkim objavljeni Bibičevi knjigi Harmonika za butalce. Za skelet je vzel harmoniko in butalce, podnaslov Ulomki iz življenja glasbila pa je dovolj pomenljiv. Ne loteva se zgolj lastne izkušnje, ampak harmonikarsko vešče in tudi nepredvidljivo prepleta skozi pisanje različne vsebine, obdobja, zgodbe in portrete. V uvodnem, tehničnem in družbenozgodovinskem delu nam razpre nastanek in izum harmonike. Zaobjame njeno emancipacijo, način, kako je zaznamovala »novo demokratično obdobje v zgodovini glasbe«, njen pomen za rojstvo popularne glasbe. Z zgodbo o Begnagrad vstopimo v »dinamična, konfliktna in kompleksna dogajanja na ljubljanski kulturni in umetniški sceni« 70. let in v 80. letih, ko se »scena« preoblikuje v alternativno kulturo.
Dobro opremljen s pisnimi viri je Bibič skromen s svojimi spomini soudeleženca. V faktografiji umanjka osebna nota. Gastronomsko poglavje o povezovanju harmonike z narodotvornimi dobrotami, kot so kranjska klobasa, pražen krompir in goveja juha, odseka zaključek o »alpskem rocku«, ki je nastal na Bavarskem in v Avstriji kot angažiran odgovor desničarjem na njihovo prisvajanje ljudske glasbe. Izkaže se za dober uvod v seciranje slovenske domačije. Poglavje Škrlatna kronika razgalja ideološko-politične vzvode zastrupljanja in sprevračanja folklornega v domoljubno in se ponuja v razmislek poenostavljenim distinkcijam urbano–ruralno, mesto–vas, harmonika–kitara. Knjigo zaključi poglavje o Protestivalu, kjer tudi ni umanjkala harmonika, in iz njega povlečemo nauk, da nam manjka smeha in satire. Konec koncev so Pavliho ukinili zaradi nerentabilnosti na dan osamosvojitve 1991. Bratko Bibič je v navihanem slogu skozi zgodovino butalstva zadnjih 40 let še enkrat razbil stereotip o harmoniki.