Anja Kocman: Festival nima posebej izpostavljene teme. Delujemo v neformalnem, prostovoljnem in finančno podhranjenem kolektivu, zato se vsako leto sproti prilagajamo zunanjim impulzom. Ponujamo širok spekter dogodkov, ki se dotikajo vprašanj spola, spolnih manjšin, feminizma in sorodnih tematik, naslavljajo pa različna občinstva. Gost(j)e izbiramo prek javnih pozivov ali pa jih same povabimo.
Dogajanje vsako leto pripravlja nekoliko drugačna ekipa. Kako to vpliva na program in celoten koncept?Danaja Grešak: Rdeče zore smo prostovoljke in prostovoljci, ki soustvarjamo festival in dogodke med letom iz nekih lastnih feminističnih vzgibov, v želji po večji reprezentiranosti ženskih in queerovskih umetnikov oziroma umetnic ter želji po dejavnem soustvarjanju raznoterih kulturnih vsebin. Z Anjo sva v Rdeče zore prišli kot prostovoljki, danes pa sva prostovoljni članici programske ekipe (smeh). V teh letih se je naš kolektiv malce spremenil, predvsem v tem, da nas je vedno več. Vse nas druži protikapitalistična in feministična ideologija, vendar ni nujno, da verujemo v iste teoretične paradigme ali pa da izhajamo iz istega osebnega položaja, razen tega, da se borimo za družbeno pravičnost in solidarnost. To v naše delovanje vnaša pluralnost, ki si je želimo tudi v festivalskem programu in seveda v družbi.
Ima festival še vedno enake cilje in namen kot ob prvi izvedbi leta 2000?Danaja Grešak: Namen in cilji festivala Rdeče zore ostajajo nespremenjeni. Festival uporabljamo kot platformo izpraševanja konstruktov spola in spolnosti s poudarkom na ženski in queerovski ustvarjalnosti. Neoliberalizem je proti takšnemu preizpraševanju, zanj obstajajo le individuum in njegove potrebe, ki jih lahko zadovolji s potrošništvom. Ker je patriarhat povezan z akumulacijo kapitala, sta z neoliberalizmom komplementarna pojava. Zaradi vedno večjega krčenja javnih storitev se vse bolj razraščajo patriarhalne prakse, ki žensko zopet potiskajo nazaj v zasebno sfero, kjer mora, ne da bi bila za to plačana, zadovoljevati potrebe, ki jih odgovornim institucijam ne uspe opraviti. Rdeče zore opozarjamo na nevidnost delovne sile žensk v družbi in posledično tudi v kulturi ter umetnosti. S festivalom ponujamo javni prostor vsej tej navdihujoči in trdoživi ustvarjalnosti, ki želi izpodriniti moško dominacijo.
Morda opažate, da festival dosega kakšne vidne spremembe v družbi?Anja Kocman: Če bi tako majhen kolektiv lahko vidno spremenil družbo, bi bila to že resna grožnja (smeh). Poleg programske imamo tudi močno povezovalno funkcijo, saj se festivalski prostor trudi postati varen prostor za ženske, LGBTQI-osebe in vse, ki simpatizirajo s feminizmom. Ta občutek varnosti omogoča priložnost za sproščeno druženje, zabavo, pa tudi resne in iskrene debate. Tu se rojevajo nova prijateljstva in utrinjajo nove ideje. Je pa res, da je v zadnjih letih feministična scena vedno živahnejša in udarnejša. Tudi naš kolektiv je na njej zelo aktiven. Prepričane smo, da v skupnih akcijah velikokrat dosežemo korak na bolje.
Festival se vselej terminsko suče okrog 8. marca, torej dneva žena, ki pa, se zdi, vse bolj izgublja prvotni pomen. Kako se bo na to odzval kolektiv Rdečih zor?Anja Kocman: Dobiti nageljček in si privoščiti dobro kosilo je sicer lepa praksa, toda 8. marec bi po mojem mnenju moral predstavljati predvsem refleksijo položaja ženske. Smo v obdobju zelo intenzivne retradicionalizacije. Že na fakultetah, za katere bi pričakovali, da so mesto koncentracije znanja, so feministične in queerovske perspektive v večini zamolčane. Cerkev s podporno ekipo vedno bolj povzdiguje glas. Ženske še vedno opravijo večino neplačanega gospodinjskega dela, na zaposlitvenem trgu so v slabšem položaju. Niti najmanj ni lahko niti transseksualnim in queerovskim osebam, ki jim zakonodaja malodane ne priznava obstoja, hkrati pa se soočajo s hudimi predsodki. Ponovno se na veliko propagira ideja »ženstvenosti«, ki žensko vidi predvsem kot uslužno, pokorno, skrbno, normativno lepo, s tem pa ji odreka avtonomijo izraza lastne osebnosti in seksualnosti. Poleg tega smo feministke pogosto na udaru predsodkov pomanjkljivo izobraženih ljudi, kar vodi do vprašanja primernosti vzgoje in šolskega sistema. Zavedeti se namreč moramo, da je bila vsaka pravica, ki jo danes imamo, nekoč za nas izborjena in ni niti malo samoumevna. Vse to in še več so družbene realnosti, s katerimi se na Rdečih zorah spopadamo na kritični ravni.
Letos bo v Cerknem tretjič potekal tudi festival Deuje babe. V kakšni zvezi so ta festival in Rdeče zore?Danaja Grešak: Lahko bi rekli, da so Deuje babe sestrski festival Rdečih zor. Pobuda za sodelovanje in pomoč pri sestavi programa je prišla leta 2013 od deklet, ki so aktivne v mladinskem centru CMAK. Programu so želele dodati feministično noto in imeti na odru več ženskih nastopajočih. Ker oba festivala potekata okrog osmega marca, je izmenjava nastopajočih lažja, me pa smo tudi navdušene, da se takšne vsebine širijo zunaj Ljubljane. Pri našem sodelovanju z Deujimi babami so nepogrešljive tudi Grrrls Kulturverein iz Gradca, ki vsako leto pripeljejo različne glasbene točke iz Avstrije.