Prvi vtis je eklektičen. Na razstavi mednarodne pionirke spletnega performansa Annie Abrahams najdemo skoraj vse, kar je mogoče najti na kaki razstavi – video, risbe, slike, zvočna dela, projekcije, knjigo, inscenacijo različnih predmetov: lončnic, obleke, celo gumijastih medvedkov Haribo.
Predmetom na razstavišču je skupno, da so bili vsi ustvarjeni ali uporabljeni med avtoričinim bivanjem v ljubljanski umetniški rezidenci aprila letos. Povezuje jih tudi to, da z njimi umetnica raziskuje odnos do jezika, predvsem v novem okolju, kjer je treba pogosto eksperimentirati, se zatekati k raznim instantnim, včasih polovičnim sporazumevalnim rešitvam. Predvsem pa je treba biti potrpežljiv. Naslov razstave Mie Lahkoo Pomagate? (Mi lahko pomagate?) lepo povzema oboje: jezikovni izziv in ranljivost, ki pride z jezikovnim mankom.
Razstava kot vaja potrpežljivosti
Razstava se od večine razstav intermedijske umetnosti razlikuje v tem, da do nje ni hitre poti. Sam vstop v razstavni prostor ničesar ne razkrije. Če želimo razumeti, kar ima avtorica povedati, je treba priti z veliko prostega časa ter z zanimanjem in pozornostjo do umetnika, ki je v prvi vrsti sočlovek, poudarja Annie Abrahams. »Ne tako, kot to počnemo danes, ko se bliskovito, brez prave pozornosti premikamo s spletne strani na spletno stran,« pravi avtorica, katere predmet zanimanja je zadnjih 20 let prav spletno komuniciranje. Razstavo je zato namenoma postavila tako, da povsem odkrito izziva našo kratko pozornost in priučeni instant način konzumacije informacij in navsezadnje komuniciranja.
Razstava je ultimativni izziv. Tako od umetnika kot od soljudi danes zahtevamo, da nas »mahnejo po glavi«, da nas bodisi takoj navdušijo bodisi sploh ne. Razkrivanje ranljivosti pa je seveda tabu. »Moja razstava je v odkritem nasprotju s tem, kar vidimo na večini drugih razstav intermedijske umetnosti, ki so večinoma slabo narejene, ko dajejo veliko pozornosti tehniki, predmetom, načinu, kako so narejeni, njihovi všečnosti. Ne želim, da moja razstava govori o predmetih.« Avtorica ugotavlja, da sodobna umetnost še vedno dela tako, da bi bila prodajljiva, četudi umetniki vedo, da redko kaj prodajo in da je torej to zgrešena pot.
Brez ranljivosti ni zdrave družbe
Sama ustvarja drugače. Predmet njene razstave so odnosi in poskusi komuniciranja. A na to temo avtorica ne daje izjav, ne izreka se, njen cilj je, da v projektih ljudi postavi v gibanje in odnose. »Skušam ustvarjati situacije, kjer se morajo ljudje obnašati, kot se niso vajeni. Nekaj morajo razkriti o sebi, česar sicer ne bi. Vsi smo ves čas razkriti po družbenih omrežjih, a tam se predvsem predstavljamo. Za vsem tem nekaj pogrešam, in to je ranljivost. Če je ne obdržimo v družbi, ne bomo zdrava družba. Treba ji je dati mesto.«
Avtorica si je v ta namen kot ključni del razstave zamislila video s performansa Encounter, ki ga je aprila izvedla v MSUM skupaj s plesalko in koreografinjo Majo Delak. Ideja je bila enostavna: pet ur sta morali preživeti skupaj (prej sta se le bežno spoznali), pri tem pa sta si za omejitev postavili prepoved pogovora v angleščini. Pet ur se morda zdi malo, a ko odpade govor, je potrebno improvizirati, poleg tega sta imeli odgovornost ustvariti performans, ki bo javno predstavljen. Umetnici sta tako predvsem veliko plesali. »To je dober primer tega, kar počnem. Treba se je naučiti biti drug z drugim. Ne gre za projekt, ne za performans, ampak za odnos. Gre za odnose, ki so se spletli med ljudmi ter med ljudmi in stvarmi. Tako nastaja estetika pozornosti in zaupanja,« razlaga umetnica.
Na razstavi je predstavljen tudi nadvse zanimiv vizualni zapis oziroma skica tega, kar se je dogajalo med performansom, ki ga je ustvarila umetnica Irena Pivka. Ob tem so na razstavišče zašli tudi medvedki Haribo. Annie Abrahams jih je vključila, ker sta jih soplesalki jedli med performansom. Velja, da je del eksperimenta vse, kar sta med njim ustvarili in uporabljali za komuniciranje.
Odpiranje jezikovnih ran
Ko je nizozemska umetnica aprila prišla v Ljubljano, je prišla v deželo, katere jezika ni poznala. To dejstvo je nato postalo osrednja tema njenega dela. »Tokrat sem si rekla, da bo to srečna izkušnja. Imam namreč dve izkušnji, v katerih sem zelo trpela, ko nisem razumela jezika,« pravi. Ena od njih sodi v rano mladost, ko se je zaradi govora v dialektu počutila inferiorna pred tistimi, ki so govorili v knjižni nizozemščini. Avtorica sicer že skoraj 30 let živi v Franciji, katere jezika se je prav tako morala naučiti.
Del razstave je zato tudi avdio posnetek performativne debate Kaj misiliš s tem? What do you mean?, ki je potekala aprila v Klubu 3000. Za svoje sogovornice je Abrahamsova povabila tri ženske, ki so se prav tako preselile v Slovenijo, katere jezika niso razumele: Martino Ruhsam, Jano Wilcoxen in Chantal van Mourik. Niso pa se pogovarjale naravnost druga z drugo, pač pa so v svojem maternem jeziku pisale v računalnik, medtem ko jih je google sproti prevajal v slovenščino in tekst tudi prebral. Projekt je tako štiri ljudi s podobno zgodbo postavil v njihovo izhodiščno situacijo prvih poskusov okorne komunikacije v novem jeziku. Posnetek pogovora je na razstavišču na voljo vsakomur, ki ima za človeške zgodbe čas in potrpljenje. Razstava nemo sprašuje, koliko »ljubiteljev umetnosti« je danes takih.
