Srž »svetega« čikaškega nauka je bila, da so ekonomske sile ponudbe, povpraševanja, inflacije in brezposelnosti nekaj takega kakor sile narave, stalne in nesprejemljive. Friedman je bil vedno ponosen na to, da se loteva ekonomije kot znanosti, ki je tako trdna in dosledna kot fizika ali kemija. Po njegovem je tudi svobodni trg »popoln znanstveni sistem«, in če je znotraj gospodarstva svobodnega trga kaj narobe, na primer visoka inflacija ali naraščajoča brezposelnost, je to zato, ker trg ni v resnici svoboden.
Čikagovci svojega nasprotnika niso videli toliko v marksistih kot pa v idejah keynesiancev v ZDA, socialnih demokratov v Evropi in zagovornikov tako imenovanega razvojnega pristopa v Južni Ameriki. V teh idejah so čikagovci videli zmes kapitalizma za proizvodnjo in distribucijo potrošnih dobrin, socializma v izobraževanju, državne lastnine za bistvene storitve, kot je na primer oskrba z vodo, in vseh vrst zakonov, katerih namen je, da ublažijo skrajnosti kapitalizma. Friedman je v svoji prvi priljubljeni knjigi Kapitalizem in svoboda začrtal pravila, ki so pozneje postala priročnik za globalni svobodni trg. Nekaj teh pravil: vlade morajo odpraviti vsa določila in regulative, ki preprečujejo kopičenje dobička; odprodati morajo vse premoženje, ki ga imajo v lasti in bi ga korporacije lahko upravljale z dobičkom; financiranje socialnih programov morajo drastično zmanjšati; davki naj bodo nizki, bogati in revni pa naj bodo obdavčeni z enako stopnjo; korporacije morajo biti svobodne, da svoje izdelke prodajajo kjer koli po svetu, vlade pa si ne smejo prizadevati, da bi zaščitile lokalno industrijo ali lokalno lastništvo; vse cene, tudi ceno delovne sile, mora določati trg; minimalna plača ne sme obstajati.
Čeprav je bila Friedmanova vizija vedno zakrita v jezik matematike in znanosti, se je točno ujemala z interesi velikih multinacionalk, ki so vselej željne novih dereguliranih trgov. Njegova vizija je nasprotovala socialni državi in »močni vladi«, zato je kot taka vsebovala tudi obljubo hitrega bogatenja – le da bo tokrat namesto osvajanja novega ozemlja, kot v času kolonializma, sama država tista, ki bo postala nova fronta, njene javne storitve in premoženje pa bodo razprodani za veliko manj, kot so vredni.
In prva država, ki je postala takšna fronta, je bil Čile, kjer so bili Friedmanovi recepti tako mučni, da so celo njegovi študenti, slavni »čikaški fantje«, menili, da jih ni mogoče izpeljati brez »spremljevalnega elementa«, namreč vojaške sile in političnega terorja. Za ta »element« je poskrbel general Pinochet z vojaškim udarom. Čile je pod Pinochetom in »čikaškimi fanti« postal korporativistična država, torej takšna, kjer vlada zavezništvo med policijsko državo in velikimi korporacijami. Kot trdi Naomi Klein, je Čile pod vladavino čikaške šole prinesel vpogled v prihodnost globalnega gospodarstva oziroma vzorec, ki se bo ponavljal spet in spet. V Čilu, Urugvaju in Argentini se ta vzorec, po katerem je polovica prebivalstva povsem izključena iz gospodarstva, podjetja v državni lasti razprodana korporacijam, zasebni dolgovi pa postanejo javni, ni mogel uveljaviti brez strahotnega nasilja in mučenja – Orlando Letelier, nekdanji minister v Allendejevi vladi, na katerega so Pinochetovi plačanci naredili atentat, je zapisal, da obstaja »notranja harmonija med svobodnim trgom in neomejenim terorjem«.
Ta »harmonija« je razpadla oziroma ni bila več potrebna, ko je čikaška šola v 80. letih prejšnjega stoletja kolonizirala Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad, se pravi, ko je friedmanovska neoliberalistična »sveta trojica« privatizacije, deregulacije in drastičnega krčenja javne porabe postala njuna uradna politika. »Hočete rešiti državo?«, je spraševal Dani Rodik, sodelavec Svetovne banke. »Prodajte jo.« Takšno vprašanje pa se seveda ne more zastaviti, če ni krize. »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe,« je trdil Friedman. Te spremembe pa so lahko edino tiste, ki jih prinese friedmanovska »sveta trojica«.
Njen evangelij je, kot vemo, razširjen tudi v Sloveniji, kjer sicer še ni povzročil takšnih posledic kot marsikje po svetu, kjer je obubožalo tudi do 60 odstotkov prebivalstva. Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2013 s svojimi prihodki zelo težko preživelo mesec 13 odstotkov gospodinjstev, stopnja tveganja revščine je znašala 14,5 odstotka, stopnja tveganja socialne izključenosti pa se je zvišala na 20,4 odstotka. Če bi upoštevali te statistične podatke, bi morali reči, da Inferno, film Vinka Möderndorferja, pretirava: vse le ni tako črno, kot prikazuje. Toda še noben film se nikoli ni zmenil za statistiko. Inferno rajši pokaže, kaj se zgodi z delavsko družino, v kateri sta mož in žena brezposelna, ker sta izgubila službo v tovarni, katere direktor jo namerava uničiti, da bi na njenem mestu postavil poslovno-trgovinski center. Toda te stvari, ki imajo podlago v sami realnosti (in jih pozna tudi njena statistika), so v filmu samo izhodišče, na eni strani za »diabolizacijo« direktorja in karikiranje delavskega sindikata, na drugi za »dantejevske« peklenske kroge, skozi katere pada delavska družina. Temu bi se lahko reklo hiperbolizacija, če samo ime tega postopka ne bi bilo tako važno kot njegov učinek: ta pa je v tem, da s »pretiravanjem« daje bolje videti oziroma drastično »aktualizira« neko potencialnost.
