Kot smo videli v nedavnem predlogu osnutka zakona o visokem šolstvu, sodijo skrb vzbujajoča naključja bolj pod resor ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, kjer se ta čas ponovno pospešeno ukvarjajo z jezikom visokega šolstva. Omenjeni dokument med drugim vsebuje predlog, da visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če pri njihovem izvajanju sodelujejo tudi gostujoči učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov. Zanimivo bi bilo vedeti, ali se je nenatančnost števila študentov avtorjem koncepta, kot že pri starejših različicah predlaganega ukrepa, ponovno zapisala namenoma ali po inerciji.
Zanimivo zato, ker, kot kaže, niti univerza ne zna podati treznega premisleka o osnovnih vprašanjih, na primer kdo zna dovolj katerega jezika (in zakaj venomer angleščine?), da je pouk še lahko kvaliteten. Navsezadnje pred rabo reduciranih različic angleščine pri poučevanju svari celo firenška resolucija, ki opozarja na ogroženo jezikovno pestrost Evrope. Kdo bo prevzel odgovornost za poučevanje nekaterih študentov, denimo Špancev na študijski izmenjavi, ki vsi (v nasprotju s slovenskimi?) ne blestijo nujno v angleščini? So slovenski profesorji, predvsem starejši, ki morda že leta rutinirano predavajo iste predmete, sploh sposobni poučevati v angleščini na dovolj visokem nivoju? In kakšno je mnenje študentov? Primerjalna študija o učnem jeziku v visokem šolstvu v RS in izbranih evropskih državah izpred dveh let kaže, da se s trditvijo, da bi bilo dobro, če bi se pedagoški proces v prihodnosti izvajal v angleščini, ne strinja 69 odstotkov slovenskih študentov. Od tega 46 odstotkov »sploh ne«. Lahko to dejstvo prepustimo naključju?
