V Sloveniji se praksa uporabe nekdanjih sakralnih objektov v nebogoslužne namene za zdaj ni razmahnila, četudi se v tujini prostori, ki so nekoč služili verskim namenom, marsikje uporabljajo kot prizorišča za kulturne prireditve in še za številne druge dejavnosti. Če gre verjeti wikipedii, je danes cerkva, v katerih se opravlja le še posvetne dejavnosti, predvsem gre za kulturne prireditve, pri nas manj kot deset. Zato smo se pozanimali, kateri so morebitni zadržki in kakšne so prednosti ali slabosti naseljevanja cerkva z raznimi dogodki.
Nečastna raba prepovedana
Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) pojasnjujejo, da so na svetem kraju ali prostoru dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero. V posameznih primerih lahko škof po posvetovanju z duhovniškim svetom in ob privolitvi tistih, ki si zakonito lastijo pravico do cerkve, dovoli tudi drugačno uporabo, ki pa ne sme biti nečastna (kot častno rabo se obravnava koncerte sakralne glasbe in druge primerne kulturne prireditve), ob tem pa blagor vernikov ne sme trpeti nikakršne škode.
Vendar morajo za tako odločitev obstajati tehtni razlogi. »Apostolska signatura ni naklonjena temu, da se cerkve oddajo v svetno rabo, temveč da se vendarle na kakršen koli način ohranijo, še posebno če so umetniške in zgodovinske vrednosti. Tako denimo ni zadosten razlog, da se cerkev odda v svetno rabo, če župnija cerkve ne potrebuje ali župnik želi pastoralno bolj povezati župnijo, ki jo cerkve razbijajo, oziroma opravljati nedeljsko bogoslužje samo v eni cerkvi,« sporočajo iz SŠK. Dodajajo pa, da se cerkev lahko izroči v posvetno rabo v primeru, ko je ni več mogoče uporabljati za bogoslužje, torej denimo, ko se en del cerkve poruši oziroma je poškodovana v tolikšni meri, da je popravilo nemogoče. Pri tem pa ne gre za absolutno, temveč relativno oceno možnosti popravila; cerkev se pogosto ne restavrira takrat, ko za to ni dovolj sredstev.
Z dekretom, s katerim se cerkev izvzame iz bogoslužne rabe in se jo izroči v svetno rabo, cerkev izgubi posvečenje, ampak to še ne pomeni, da so s tem dejanjem posvečenje izgubili tudi oltarji. Morebitna notranja oprema se po pravilih tedaj prestavi v druge cerkve ali cerkveni muzej. Potem ko je cerkev enkrat izročena v posvetno rabo, je v njej možna ponovna uvedba bogoslužja, vendar z dovoljenjem krajevnega škofa. Ko pa se v cerkvah izvaja zgolj občasne koncerte in druge kulturne dogodke, se morajo prireditelji prek župnika za vsak primer posebej obrniti na ordinarija s prošnjo za dovoljenje. Vstop na takšne prireditve mora biti brezplačen, izjemoma je dovoljeno le zbiranje prostovoljnih prispevkov za kritje stroškov.
Od vojašnic do vinskih kleti
Pri SŠK ne razpolagajo s podatkom, da bi v Sloveniji obstajala kakšna cerkev v lasti Katoliške cerkve, ki se ne bi uporabljala za bogoslužje, temveč to povsod poteka vsaj nekajkrat na leto. Zato pravijo: »V SŠK trenutno ne vidimo nobene potrebe, da bi cerkve trajno oddajali v nebogoslužne namene.«
Brigita Perše, avtorica knjige Cerkveni management v luči posvetnega, ponuja svoj zorni kot: »Vsekakor mislim, da bo treba imeti neki dolgoročni načrt, kaj narediti z vsemi temi cerkvicami, ki so skozi vse leto prazne oziroma je v njih le enkrat na leto maša. Kolikor vem, se do zdaj v Katoliški cerkvi o tem ni kaj dosti razmišljalo, ker tu naletimo na več problemov. Eden od njih je, kdo bi te cerkve sploh najel ali kupil, saj običajno ležijo na precej odročnih legah. Nekatere objekte, ki so bogati s kulturno dediščino, pa bi Cerkev vsekakor lahko bolje odprla in naredila iz njih 'verski turizem'.« Damjana Pečnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) meni, da bi, glede na to, da imamo skoraj 3000 cerkva, lahko kaj kmalu tudi v Sloveniji postalo aktualno, da se za cerkve iščejo drugi najemniki ali celo kupci. »Drugod po Evropi je to že večletna praksa. Če lastnik objekta ni več sposoben vzdrževati in ni več kadra, ki bi opravljal verske obrede, cerkve pač prodajo.«
Nekaj cerkva je pri nas v posvetno rabo prešlo bodisi v času jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja, ko so bili razpuščeni številni samostani, bodisi ob nacionalizaciji po drugi svetovni vojni. Ti objekti so nato skozi čas precej menjali lastnike (nekateri so bili kasneje tudi ponovno posvečeni) in namembnost; v njih je bilo marsikaj, od vojašnic in industrijskih obratov pa do vinskih kleti ali tovarne kavnih nadomestkov, medtem ko danes služijo predvsem kulturnim prireditvam.
Reševanje pred propadom
Pečnikova je prepričana, da je za cerkve, ki propadajo, vsekakor bolje, da se jim najde nova namembnost in se tako ohranijo varovane spomeniškovarstvene lastnosti. »Večina cerkva v Sloveniji je vpisana v register nepremične kulturne dediščine, nekatere med njimi pa so razglašene tudi za kulturni spomenik lokalnega ali državnega pomena, kar v praksi pomeni, da je treba za vse posege pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje ZVKDS oziroma pristojne enote,« pojasni sogovornica. Kljub temu opozarja, da se stroka dnevno srečuje z uničevanjem kulturne dediščine neodgovornih lastnikov.
Eden tistih, ki se je močno angažiral za ohranitev koščka kulturne dediščine, je Lado Smrekar, med drugim ustanovitelj Galerije Božidarja Jakca, ki zaseda nekdanji cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki. A ta kompleks, ki je danes v lasti države, je bil sredi prejšnjega stoletja v zelo slabem stanju; po razpustitvi v času jožefinskih reform se ga skorajda ni več obnavljalo. Za opustošeno in propadajočo samostansko cerkev se je kmalu po prvi svetovni vojni sicer zavzel tedanji spomeniški urad in sprožil najnujnejša vzdrževalna dela, a med drugo vojno je bil ves kompleks požgan, zaradi česar je bila tudi samostanska cerkev polovično porušena.
V prvih dveh letih po vojni je Zavod za spomeniško varstvo s študenti umetnostne zgodovine, arhitekture in slikarstva organiziral akcijo čiščenja ruševin samostanske cerkve, a do načrtne obnove ni prišlo. V petdesetih letih minulega stoletja se je iz ruševin začelo odvažati gradbeni material, kar je s pomočjo zavoda zaustavil prav Smrekar. Goran Milovanović, kustos v omenjeni galeriji, danes ocenjuje, da bi objekt, če se za njegovo obnovo ne bi zavzel Lado Smrekar, najverjetneje že zdavnaj propadel.
Izbirčnost pri vsebinah
Nekdanjo Marijino cerkev v Galeriji Božidarja Jakca uporabljajo za občasne razstave, tu in tam pa v razstavišču priredijo tudi koncerte, gledališke uprizoritve ali kakšno podobno dejavnost. Čeprav ima prostor tudi nekaj slabosti, kot je ta, da je v njem zaradi velikosti težko uravnavati temperaturo in vlago, Goran Milovanović izpostavlja njegovo impozantnost: »Cerkev je arhitekturno zelo bogata, zato morajo umetniki, ki želijo tu razstavljati, projekte pripraviti specifično za ta prostor.«
Previdno vsebine izbirajo tudi pri zavodu Festival Ljubljana, kjer od srede petdesetih let upravljajo polovico kompleksa Križank, kamor spada tudi cerkev Marije Pomočnice oziroma križevniška cerkev. V njej dogodke prirejajo že več desetletij, od manjših koncertov do gledaliških predstav in razstav, a direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek zatrjuje, da v prostor ne dajejo vsebin, ki bi lahko vzbujale kakršne koli pomisleke, temveč se zanašajo na dogodke, ki sledijo splošni kulturi lepega obnašanja. V cerkvi, ki jo kot prireditveni prostor lahko najamejo tudi zunanji organizatorji, pa omejitve pri sestavljanju programa določa tudi akustika, zaradi česar tu najpogosteje nastopajo komorne zasedbe. »Ko je cerkev povsem polna, se akustika nekoliko spremeni, a je takrat najboljša,« poznavalsko pove Brlek.
Denacionalizacijski upravičenec, križniški red, je po sprejetju zakona o denacionalizaciji v začetku 90. let kompleks Križank, ki je v skupni lasti Mestne občine Ljubljana in Republike Slovenije, zahteval nazaj. Denacionalizacijski postopek še vedno ni končan, zaradi česar je za zdaj nemogoča temeljitejša obnova kompleksa.
Kot montypythonovski skeč
Da cerkve niso vselej akustično prijazne, dokazuje Ptujska dominikanska dvorana, ki so jo uredili v nekdanji cerkvi dominikanskega samostana in jo za javnost odprli septembra 2013, namenjena pa naj bi bila predvsem kongresom in vrhunskim kulturnim prireditvam. Vendar po opažanjih Mladena Delina, pianista, vokalista, producenta ter dobrega poznavalca ptujske kulturne scene, zaradi dolgega odmeva cerkvena ladja ni akustično primerna ne za eno ne za drugo. »Po moji strokovni oceni je tu za zdaj mogoče izvajati predvsem klasično zborovsko ter komorno klasično glasbo, slogovno pa renesančno in baročno glasbo. Dvorana ne prenese ozvočenja ter s tem vseh glasbenih zasedb in zvrsti, ki to zahtevajo,« svojo analizo ponudi Delin, ki še pristavi, da je prostor doslej gostil le peščico dogodkov, od tega samo enega na visoki umetniški ravni.
Tudi v Umetnostni galeriji Maribor opozarjajo, da preureditev nekdanjih cerkva in samostanov v kulturne objekte ni vselej ustrezna rešitev. Sami kot del nekdanjega samostana celestink za razstave uporabljajo tudi tamkajšnjo cerkev, od katere je ostalo zelo malo prvotnih elementov in le še bežno spominja na nekdanji sakralni prostor, vendar ga vidijo kot neprimernega za njihovo aktivnost, torej razstavljanje moderne in sodobne umetnosti. Spopadajo se s številnimi problemi, kot so neustrezni pogoji za hrambo in razstavljanje, otežen dostop za dostavljanje velikih del, nujnost instalacije vlažilnih in sušilnih naprav za vzdrževanje galerijske klime in podobno. »Vse te posege je ob zahtevah spomeniškega varstva nemogoče izvesti,« pravi tamkajšnji kustos Jure Kirbiš.
Na te težave že več let opozarjajo ustanoviteljico, Mestno občino Maribor, in ministrstvo za kulturo ter pozivajo k premestitvi v druge prostore, kar bi bilo veliko cenejše kot obnova trenutne lokacije. »Ker je stavba pod zaščito spomeniškega varstva, bi jo morali ob obnovi vračati v prvotno stanje, ki je nepredvidljivo. To prvotno stanje bi morali nato vzdrževati, kar bi med drugim pomenilo tudi prepoved zabijanja žebljev v stene. Galerija, ki v steno ne sme zabiti žeblja, pa se seveda sliši kot motiv iz montypythonovskega skeča.«