Ustvarjalni Maribor na relaciji od Glavnega trga prek Koroške ceste do tržnice je minuli petek dihal z likovno umetnostjo. Pet stalnih in priložnostnih razstavnih prostorov – GT22, Centralna postaja, galerija K8, javno stranišče na tržnici in Čajnašop – je na isti večer odprlo vrata in ponudilo obiskovalcem zanimivo umetniško kroženje in druženje po mestnem središču.
Pozabljena mariborska galerija
Začelo se je na Glavnem trgu v prostorih GT22, kjer je svojo reinkarnacijo doživela Galeria 88. Razstava je predstavila nekaj najznačilnejših del galerije, ki je delovala zgolj dve leti, a v tem času napravila vidne premike v dojemanju umetnosti in gostila zavidljivo število še danes prepoznavnih avtorjev. »To je bila prva zares neodvisna galerija in edini prostor osamosvajanja Slovenije v Mariboru. Ob tem pa tudi civilnodružbeni prostor, saj so šli skozi to galerijo vsi vidnejši pomladni politiki, pa tudi sociologi in drugi teoretiki družbe, mnenjski voditelji in umetniki vseh vrst. Takrat se je tukaj začel performans, kazalo se je obdobje nove umetnosti. Vsaka dva tedna smo odprli likovno razstavo – po mojem mnenju takratne avantgarde,« se spominja Dušan Hedl, pobudnik Galerie 88, ki se je v okviru gibanja usmeril v popart. »Slopopart« je postregel z warholovskimi barvnimi kolaži, ki so preigravali značilne slovenske motive, kot so skodelica kave, general Maister, Slavoj Žižek, Sejalec in drugi, prav tako ponovno razstavljeni v GT22.
»Galeria 88 je delovala brez formalnopravnega ščita. Organiziral sem jo s prijatelji, bivšo ženo in mladimi kustosi ter študenti,« je pojasnil Hedl, takrat tudi sam še študent. »Kud 88 je imel v statutu namreč zapisano alternativno civilnodružbeno delovanje na vseh področjih, česar pa nam na SZDL niso dovolili.« Delovanje društva je bilo zastavljeno od Maribora do Trat, kjer se je alternativna scena tudi rodila in prenesla v štajersko prestolnico, je nadaljeval sogovornik. »Treba je povedati, da smo jo prenesli neuspešno, saj galerija nikoli ni doživela svoje potrditve v javnosti. Mariborčani so jo uničili in preimenovali, zato galerije ni v nobenih zgodovinskih in umetniških arhivih.«
Prav to želi Hedl spremeniti in svoje takratne umetniške soborce vpisati v zgodovino mesta. Nekateri od njih so ob njem znova razstavljali na Reinkarnaciji Galerie 88 in se je tudi udeležili, med njimi denimo Oto Rimele, Jože Slaček, Sandi Červek, Stojan Grauf, Alen Ožbolt (VSSD), Andrej Kustec, Bojan Tomažič, Zdenko Kodrič in Mitja Visočnik. Razstava pa jih je predstavila v kombinaciji z mlajšo generacijo sodobnih, progresivnih ustvarjalcev, kot so son:DA, Ana Pečar, Monika in Sanja Pocrnjić, Barbi Seme, Nataša Berk, Iris Anam Cara, Maja Šivec in Nina Jeza.
Enostavnost povezovanja
Sledil je le nekaj sto metrov dolg sprehod do naslednjih postaj na Koroški cesti, na poti pa smo srečali pobudnico večera in v okviru Reinkarnacije razstavljajočo umetnico Ano Pečar. »Prejšnji petek sem na toaletnem projektu ugotovila, da tudi za danes načrtujejo intervencijo na tržnici. Spomnila sem se, da imamo tudi mi na isti dan odprtje in da je v Čajnašopu projekt. Na facebooku sem potem videla še, da je Pila Rusjan napovedala razstavo Enakotežje v Centralni postaji. Uskladili smo ure in napovedala dogodek, ko je to videl tudi Štefan Simončič iz Epeke, pa je pozdravil idejo in bil pripravljen odpreti še galerijo K8, v kateri so včeraj imeli odprtje razstave Sandre Požun Brezobrazne,« je pojasnila, kako preprosto se je pravzaprav zgodil večer. »Res je veliko ljudi, krožijo po razstavah. Občutek je dober. In to so zgolj samoorganizirani, alternativni prostori, koliko je še institucionalnih z njihovimi dogodki,« je nadaljevala in dodala, da je vse skupaj nastalo res spontano, da pa upa, da se bo ohranilo tudi v prihodnje. Vidi pa v takšnem povezovanju še dodatne prednosti, saj se lahko naredijo skupne tiskovine in se iz tega razvije prepoznaven dogodek. Medtem je po elektronski pošti že zakrožila pobuda iz GT22, ki spodbuja k nadaljevanju povezovalne zgodbe.
Kot gostujoči umetnik je bil k šesti izvedbi »toaletnega projekta«, ki je tokrat potekal na javnem stranišču mariborske tržnice na Vodnikovem trgu, povabljen mariborski fotograf Andrej Firm. Sprva skoraj neopazno intervencijo v toaletno intimo je marsikdo celo spregledal in se v naslednjem trenutku zalotil, da se med malo potrebo gleda v ogledalo s ptičje perspektive. »Koncept umetnosti na javnih prostorih se mi zdi zanimiv, ker razbija tabu, da mora biti vse v galerijah, kjer se potem zbira neka elita. Vračamo se h koreninam, da je umetnost odprta za vse. Ogledala in okvirji predstavljajo refleksijo nas samih – in del nas so tudi iztrebki, zato se jih ne smemo sramovati. Ko se človek zagleda v tem intimnem trenutku, se zave, da je to nekaj normalnega in da to vsi delamo,« je razložil Firm.
Tudi sam je bil navdušen nad idejo skupnega galerijskega večera: »Ravno nedavno smo se šalili, da poznamo 'pub crawle', ko turisti pijejo od lokala do lokala, zakaj torej ne bi imeli tudi 'art crawlov' – ko se nažiraš umetnosti in na koncu preživiš lep večer, v katerem si se tudi družil in spoznaval nove ljudi. In to je to.« Medtem je že prihitela čistilka in zaklenila stranišče, tudi sam pa se je premaknil proti zaključku v Čajnašopu. »To je dober dokaz, da imamo gostujoče in domače avtorje, ki lahko v določenem momentu delajo dovolj zanimive stvari, ki privabijo ljudi,« je še dodal, preden sva se zgnetla na toplo v majhen ustvarjalni prostor na spodnji strani tržnice. Čebljanje in edinstveni ženski liki Nine Bric, ki so v svoji seksualnosti in moških reakcijah nanjo pripeljani do absurda, so ob zanimivih pogovorih o videnem sklenili prijeten in uspešen galerijski večer.
