Dario Fo, eden najbolj znanih Nobelovih nagrajencev iz gledališkega ceha, ki ga je že danes mogoče opredeliti kot "zaključeno obdobje v zgodovini italijanskega teatra", v svojih igrah dreza v kapitalistično družbeno stvarnost s konstruktivnim levičarskim uporom zoper trend delavske revščine in razslojevanja na temelju slabih zakonov. Vse zastonj! Vse zastonj! je v gibkem prevodu Gašperja Maleja čakala na uprizoritev več kot desetletje (igra je izšla v prvem Dramatikonu leta 1999), a simptomi, zajeti v besedilu, še niso tako izrazito odsevali v slovenski stvarnosti, ki se trenutno navaja na svojo obliko kapitalizma z zbiranjem nakupovalnih točk. Fojevo besedilo se zdi napisano skoraj po naročilu čvrste dramaturške ekipe iz leta 2011, pri čemer je zaplet preprost: proletariat reče draginji "ne" in blaga v trgovini ne plača, nagrabljeni živež pa skrije pod balonar, tako pred policijo kot pred nerazsvetljenimi v domači hiši. Po tem vzorcu se v mestu misteriozno poveča število nosečnic.

Uprizoritev režiserja Marka Manojlovića in dramaturginje Petre Pogorevc, ki ohranja naslov izvirnika iz leta 1974, postavlja na oder revidirano inačico iz leta 2008 in daje že z uvodno sliko ujetosti akterjev v različne vrste avtomatiziranosti slutiti, da ne bo le v sprostitev. Bivalni prostor protagonistov v ubožnem delavskem bloku je zgneten v vtis utesnjenosti (odličen prispevek Branka Hojnika), ob brnenju televizijskega programa, ki je v predstavi italijanskega izvora. Nasičena gostost pa se vse bolj redči, saj neplačanim računom sledi postopna deložacija, zmanjkuje ekranov, izgine celo Marija iz gline, med zadnjimi ostane Giovannijeva omara, kjer se sindikalist z diplomo delavca leta ukvarja s programskimi izhodišči, kaj storiti, medtem ko mu žena Antonia, pooblaščena za upravljanje z budžetom, servira hrano za hišne ljubljence. Uroš Smolej je zadržano skrušeni tuhtavec, sprva obrazna maska z mišjimi očmi za očali, ne glumač v pomenu ljudskega semaforja, dejansko deluje proti svoji vrsti in po polžje, izkustveni tip, ki pravzaprav povzema ženine besede. Ravno prav profana in prostodušna operativnost Antonie Mojce Funkl namreč zmore razsežnost, zaradi katere ji Fo pripisuje prevratno naravo (v smislu plakata "we can do it"): ne daje si opravka z nebistvenim in poganja hitri tempo sveta.

Satirična analiza družbene deprivilegiranosti in papeških apologij plodnosti, ki prestopi iz obinstitucijskega prostora - ta je Fojev izvorni milje; praizvedba se je zgodila v zapuščeni občinski stavbi - v kontekst meščanske institucije, je uprizarjana stišano, nekoliko razlagalno in študiozno, a nadzorovano. Kako se na opisano stanje sveta odzvati, kako dihati v njem? Ta slika "človeka pod kapitalizmom", ki je polna slovenske realnosti (strah pred tem, kaj bodo mislili o nas v tujini; pritoževanje čez povišanje cen po uvedbi evra, na kar smo že pozabili), se umakne od nastopaškega burkaštva, bolj kritično kontemplativno kot razposajeno. Politična bojevitost je izpuščena (kolikor ni delavski boj že sam po sebi boj za "levo stvar"), razodeva strukturo družbe, a se ne ukvarja z Brechtovim vprašanjem, ali je ljudstvo še zmeraj ljudsko. Zato pa se ob Jaki Lahu, ki so mu različne obrazne lociranosti muštac sredstvo za preklope med štirimi liki (tisti z magisterijem shaja kot policist), razpre dilema: v čem je kapitalizem boljši od agentov, ki so "slizali" misli iz ljudi v demonizirani preteklosti?

Ko poči embalaža nakradenega, se namesto porodne vode iz Margherite zlije olivna slanica - v celoti pa deluje Iva Krajnc z vrtincem grimas in gest manj naravno od vtisa, ki ga ujame na njej filmska kamera. Luigi Jurija Drevenška v kombinezonu in Adidasovi trenirki (Barbara Stupica kombinira kose oblačil pragmatično, za mala sredstva) učinkuje mladostno neobremenjeno, ne pa tudi zavzeto za idejo, ki jo igra. Nasploh akterji puščajo vtis nepovezanih posameznikov in ne učinkujejo kot pari. Kot kaže sklepna nema slika, pa se tudi najbolj trdovratni vda in se pridruži delavski malici, saj ne more spremeniti česa bistvenega. Takšna je redefinirana mantra politične angažiranosti, upor manipuliranega, ki se krepča s kruhom, soljo in pivom svoje lastne korporacije. To je upor, ki leze dva koraka naprej in tri nazaj - upor, ki to ni, saj ne bi imel učinka. Puška se zdi vržena v koruzo. Politično gledališče in družbenokritično stališče se razlezeta. Naposled odrska služba upihne še luč.