Celovečerni prvenec Blaža ZavršnikaPot v raj, s katerim se je sinoči začel 17. Festival slovenskega filma, je minimalistični, antiakcijski, antidramatični in antiklimaktični film, a vseeno simpatičen. Skoraj v celoti se dogaja na čolnu z jadri, toda tega čolna nikoli ne vidimo pluti ali jadrati, verjetno zato, ker bi filmska ekipa za takšne prizore potrebovala še en čoln, s katerega bi jih posnela, tega pa si »gverilska« oziroma asketska produkcija tega filma najbrž ni mogla privoščiti. Pot v raj bi pravzaprav lahko bilo drugo ime za »pot v film«, kolikor je pač mlademu režiserju šlo za to, da za vsako, tudi najnižjo ceno posname film. Ta pa tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, še posebej pa ne v slovenskem primeru, ne more biti nič rajskega (naj si to še tako želi). V slovenskem primeru je tako tudi – in še posebej – v tisti sicer pičli tradiciji filmov, v katerih so se ljudje odpravljali na morje ali na ladjo.
Ta čoln, osrednje prizorišče v Poti v raj, je torej večinoma posnet v statičnem položaju, ko stoji v kakšnem zalivčku ali miruje na morju. Seveda, ko pa ni toliko pomembno to, kaj se dogaja s čolnom (saj ne gre za nobeno neurje ali kaj podobnega), kakor pa to, kaj se dogaja na čolnu in v njem. Na čolnu sta dekle in fant, Lučka (Ajda Smrekar) in Žak (Klemen Janežič), ki pa nista ne turista, ne avanturista, ne ljubezenski par. Prej nasprotno od vsega tega, to sta mlada slovenska begunca, ki pa pravzaprav ne bežita pred ničemer in nikamor. Pri obeh so neki vzrok njunega »bega« starši: pri Žaku je to izguba staršev – film se začne z njihovim pogrebom, pri Lučki pa so to avtoritarni in posesivni starši, zlasti oče, ki je hotel vkalupiti hčerkino kariero, kot izvemo na sredi filma oziroma po tem, ko je Lučka še imela rahlo »avro« zagonetnosti. Skratka, to sta neke vrste »sorodni duši«, ki se nujno srečata po naključju. A naj sta si še tako sorodni, sta si, spet nujno, tudi malo različni, za začetek vsaj toliko, da si Žak, ki je videti povsem potrt, ne želi nobene družbe, niti (ali morda še zlasti) ne ženske, medtem ko jo Lučka, komunikativna in klepetava, kot je, potrebuje in jo z devizo »tihega in nevidnega kompanjona« na čolnu tudi doseže. Njuno jadranje po morju tako postane vprašanje smeri ali vektorja od ničelne točke razmerja proti »nečemu«.
In čemu? Vprašanje ni ravno težko, ker je simpatija med njima pač kazala v erotično smer, čeprav jo je režija obenem zabrisovala. Toda če se je Pot v raj približala romantični komediji – z nekaj sencami, kot je Žakovo potapljanje, ki je evociralo poskus samomora – je pri tem tudi iznašla zanimivo formulo zasuka. Ta je v tem, da se nazadnje sicer res zasnuje ljubezenski par, vendar par z odlogom (ali obetom dejanskega). Ljubezenski-par-z-odlogom je torej tisto, kar najdemo na Poti v raj.
