To so pač resnične kleti, kakršne imajo resnični Avstrijci v svojih hišah ali stanovanjskih blokih. Seidlov film V kleti je namreč dokumentarec, ki je odkril, da imajo lahko kleti takšno vlogo kot v fikciji oziroma v igranem filmu tudi v resnici, čeprav v njih ne gre ravno za »skrivnosti« serijskih morilcev, kot je to v grozljivkah ali srhljivkah. Ampak o Seidlu je treba reči, da je to cineast, pri katerem je meja med fiktivnim in dokumentarnim že tako prepustna in nejasna, da to lahko deluje tudi prav tesnobno. Ali pa osupljivo, kot je to v primeru V kleti, osupljivo zato, ker je že na meji verjetnosti ali fikcije, da se najdejo ljudje, če niso igralci (ampak v dokumentarcu naj ne bi bili), ki so pripravljeni tako prostodušno govoriti o stvareh, ki jih počnejo v kleti, in jih tudi prikazati. »Avstrijci,« pravi Seidl, »prosti čas pogosto preživljajo v kleti. Moški, očetje, gospodinje, pari in otroci – tam spodaj so vsi lahko to, kar želijo.« Neka ženska, napol gola in povezana z vrvmi, pripoveduje, da se je že dvakrat ločila, ker sta jo moža pretepala. In kaj zdaj počne v kleti? Sklonjena naprej svojo golo rit ponuja tipu v predpasniku, da jo s palico šeška. Je lagala ali je nora? Ne, vse kaže, da je stvar v tem, da jo kot mazohistko njena bivša moža nista pretepala na pravih mestih. Ali neka druga, starejša ženska, ki večkrat pride v klet. Toda ko pride prvič, je to prav srhljiva scena, čeprav samo premetava škatle, kot da bi iskala čevlje ali škornje, dokler iz ene ne potegne dojenčka. Ta je videti kot pravi, resda bolj mrtev kot živ. Toda ženska ga vzame v naročje in ljubkuje, kot da bi bil živ. Je samo v kleti lahko mati? Neki moški se v kleti poskuša kot pevec opernih arij, drugi sedi ob veliki stekleni kletki z udavom in čaka, kdaj bo ta požrl zajca; neka moška skupina, ki ima v kleti strelišče, je videti še bolje razpoložena, ko sedi v kletnem prostoru, opremljenem z nacističnimi simboli, in pod Hitlerjevo sliko klati vulgarnosti. Ni pa to tudi ista skupina, ki zavzeto razpravlja, kakšni retardirani butci so ti muslimani.
In nikoli ni videti, da bi Seidl kaj režiral, razen če ni bila režija v tem, da je vsakemu dala odigrati njegovo kletno sceno; nič čudnega, če je bil videti še najbolj »režiran« prav sadomazohistični prizor z žensko in njenim dlakavim »sužnjem«, ki mu na moda obeša uteži. Seidlova režija pa je bolj v neprizadetem, ravnodušnem, če ne že »kliničnem« pogledu, ki hladno opazuje, kako hudo bolestna je lahko hrbtna plat normalnosti; toda glede na to, da drugih ljudi razen teh v kletnih scenah v filmu ne vidimo, bi lahko posumili (in Freud bi nemara prikimal), da je prav ta »kletna« patologija postala normalna.
