Pred kratkim ste naslovili pismo na evropski parlament, v katerem pozivate k ureditvi avtorskih pravic, povezanih z glasbo v avdiovizualnih delih. Kako pomembno je, da imamo v državah znotraj Evropske unije na tem področju tudi lokalne zakone?

Dejstvo je, pa naj nam bo to všeč ali ne, da imajo posamezne države individualna pravila, ki so prilagojena tamkajšnjim razmeram. Osebno bi bil veliko srečnejši, če bi bili vsi zakoni o avtorskih pravicah globalizirani in vsi dogovori standardizirani, žal pa je to daleč od realnosti.

Pa internet? Kako bi rešili prejemanje tantiem za predvajanje na spletu?

To pa je vprašanje za 64.000 dolarjev! Sem velik oboževalec interneta. Kot iskalnik in kot kreativno orodje je zelo olajšal moje delo. Prav tako lahko po zaslugi spleta kantavtorji in skladatelji neposredno komunicirajo s svojim občinstvom. Slaba stran tega pa je, da ni več pravega sita – včasih so bili to uredniki in glasbene založbe, zdaj pa lahko glasbo, ki sicer ne bi nikoli ugledala nosilca zvoka, objavlja vsak, pa četudi nima talenta. Kar se tiče prejemanja tantiem, si lahko zaradi fenomenalnega uspeha spletišč, kot sta iTunes in Spotify, uporabniki prelagajo ali predvajajo tudi posamezne pesmi, ne le celotnih albumov kot nekoč. In ta plačila se nato pri tantiemah merijo v centih, ne v evrih. Žal pa tu ne poznam rešitve in kot se zdi, je ne pozna nihče. Tantieme avtorjev in izvajalcev so se zaradi tega zmanjšale, zato je danes večji poudarek na zaslužkih, ki jih prinesejo koncerti, turneje in prodaja izdelkov z logotipom glasbenika.

Kako je v tem pogledu s sinhronizacijo?

Sinhronizacija je popoln zakon med glasbo in filmom. Če se dopolnjujeta, kot je treba, k filmu prispevata ogromno. Kar pa se tiče »posla«, je težava v tem, ker pri licenciranju glasbe pri sinhronizaciji v glasbeni industriji ne obstaja nikakršna tarifa, zato si jo mora vsak izbojevati individualno – ali sam ali prek producenta.

Kje pa je največja težava izplačevanja tantiem za avdiovizualna dela pri kolektivnih organizacijah?

Če pogledamo širšo sliko, kolektivne organizacije po svetu delujejo zelo dobro. Nekje so sicer bolj uveljavljene, bolje organizirane in preprosto bolj aktivne; svet avtorskih pravic in kolektivnih organizacij je navsezadnje spreminjajoča se forma, kjer se izboljšave na globalni in lokalni ravni dogajajo ves čas. Ne bi se strinjal s tem, da se spremembe dogajajo prepočasi, vendar bodo morale kolektivne organizacije zaradi novih tehnologij vedno loviti trende in se jim prilagajati.