Snemam ljudi in stvari, ne pa alegorij ali zgodb

Seveda ne, prej kot za adaptacijo literature mi gre za transformacijo. Enostavno zato, ker ima literatura svojo govorico, film pa prav tako. Knjige ni mogoče preoblikovati v film, preoblikuješ lahko samo nekaj situacij, občutkov in vzdušij.

Moj prijatelj mi je dal njegovo knjigo Melanholija odpora še v rokopisu; ko sem jo prebral, sem bil popolnoma prevzet. A je trajalo kar nekaj časa, preden sem po tej knjigi posnel Satantango. Nato sva se z Laszlom tudi srečala in se že takoj dobro razumela. V njegovi literaturi, v njegovem videnju sveta sem našel tisto, kar sem sam želel početi v filmu. Nikoli pa se nisva pogovarjala o najinem delu, zmeraj samo o povsem vsakdanjih stvareh, literaturo in film sva prepustila drug drugemu.

Ali kuhate? No, pri kuhanju imate razne stvari, meso, zelenjavo, začimbe in recepte za pripravo jedi, toda pri sami pripravi jedi se ne ravnate toliko po receptu kot po svojem občutku oziroma okusu. In podobno je na filmskem snemanju: opazujete prostor, gibanje igralcev, njihovo oblikovanje likov… Tu preprosto ni recepta, kako skleniti prizor, ravnate se lahko le po svojem občutku. To ne more biti načrtovano, saj filmar ni matematik ali ekonomist, dela s človeškimi bitji, ki so vsa različna, pri filmu pa gre za njihovo in mojo prisotnost. Kot režiser sicer veš, kaj bi rad in kako bi to dosegel, vendar je to vselej drugače, zmeraj je odvisno od lokacije, kjer smo, in od ljudi, s katerimi delamo.

Imamo neko predstavo o filmu, o situacijah in likih, ki se imenuje scenarij. Toda to ni nič, pravi film se začne, ko imate lokacije in igralce. Kajti lokacija kot taka je že glavni lik v filmu. Seveda imate tudi neko predstavo o likih, toda realnost na snemanju in same osebnosti igralcev nenehno revidirajo to vašo predstavo. V mojih filmih nastopajo poklicni in nepoklicni igralci, toda nikoli jih ne uporabljam kot igralce, ampak potrebujem njihovo osebnost in navzočnost. Gre mi za njihovo bitje, ne pa igranje.

Nikoli nisem snemal dokumentarcev. Bela Balasz studio je bil kraj, kjer so filmarji začetniki lahko naredili nekaj, kar so hoteli. To je bil torej kar svoboden prostor, studio je avtonomno odločal o filmskih projektih. Deloval je v komunističnem režimu, ki ga je dopuščal kot nekakšen vrtec, ki mu je politika dala nekaj denarja, da so filmarji lahko počeli, kar so hoteli. Res pa je, da potem niso dovolili, da se naši filmi prikazujejo v kinu. No, svoj prvi film, Družinsko gnezdo, sem posnel pri 22 letih, to je igrani film, toda ker se je prav grobo realistično ukvarjal z nekim socialnim problemom, je morda dajal vtis dokumentarnega.

Res je, toda že v drugem stilu, tu me je že bolj zanimala epska forma. In tako iz filma v film – na eni strani so postajali bolj kompleksni, na drugi pa oblikovno vse bolj prečiščeni.

Ne, nobene spremembe ni bilo. Tako se morda samo zdi zunanjemu pogledu; toda šlo je za proces. Vsak film poraja novo vprašanje in novo vprašanje porodi nov film. Na novo vprašanje ne moreš odgovoriti na star način, treba je iznajti drugačen film. Tako sem šel od filma do filma, slog se je porajal iz mojega razmišljanja o filmski formi.

Saj pravim, zgodbe so vselej enake.

Tudi ta film je povsem logična izbira. Simenonovo zgodbo sem prebral pred več kot 20 leti, v spominu pa mi je ostalo predvsem njeno vzdušje. Tam je mož srednjih let, ki cele noči presedi v tisti kabini v pristanišču in opazuje mirno mesto. Ve le eno: njegovo življenje je povsem predvidljivo, čez deset, dvajset let bo enako kot zdaj, večna monotonija, ponoči delo, zjutraj kozarček v baru, potem domov v posteljo, prebujanje v mračnem popoldnevu, zvečer nazaj na delo. Ves film je o tem, kaj se zgodi, ko se mu prikaže priložnost za neko spremembo. In kaj se zgodi? Nič, tej možnosti se odpove. Po tem filmu je bilo tudi logično, da sem posnel Torinskega konja, ki je bil tudi dobra priložnost zame, da sklenem svoje filmsko delo.

Ker sem že povedal vse, kar sem hotel. In ni nobenega razloga, da bi se ponavljal. Ne želim biti nekakšen profesionalni režiser, ki dela filme zato, ker je to njegov poklic. Gledalca preveč spoštujem, da bi mu kar naprej kazal ali pripovedoval iste stvari. Biti filmski režiser je sicer prijetno buržoazno opravilo, toda na drugi strani moraš imeti tudi neko odgovornost, vsaj če želiš s filmom kaj povedati. In ko sem ugotovil, da sem s filmi povedal, kar sem hotel in znal, sem sklenil prenehati.