»Vsak grafitar, ki se jemlje preveč resno, si zasluži, da ga prerišem,« v filmu Style wars 2 pravi Mr. White, ki manično prebeli vse grafite, s tem seveda povzroči tudi veliko jeze, a hkrati omogoča nov prostor za sveže ideje. Kot da bi to poanto vzela za svojo, se tudi Veli Silver in Amos Angeles lotevata grafitov, samih sebe in vseh drugih rahlo porogljivo in ironično, z zavedanjem, da ulične umetnosti ne gre ukalupljati v resne definicije, kot ne gre pričakovati, da bo na ulici kak grafit obstal večno. »Tudi pred 30 leti jim je šlo predvsem za zabavo zunaj na ulici. Tega duha sva želela ujeti. To se pozna tudi najini umetnosti, pri kateri rada uporabiva samoironijo. Ne želiva dajati odgovorov, odpirava vprašanja,« je pojasnil slovenski umetnik Silver. Njegov švicarski kolega Angeles pa ga dopolni: »Nekateri jemljejo grafite zelo resno in postavljajo pravila, kakšni bi morali biti. Midva pa sva želela raziskati meje, kaj so grafiti zunaj tega in v katere smeri se razvijajo.«
Tudi Chalfant se je nasmejal
Za izhodišče sta si vzela kultni film o newyorški ulični sceni Style wars (1983). Z njim sta Tony Silver in Henry Chalfant (poleg prav tako kultnega Wild style) v svet ponesla kulturo grafitov in hiphopa, filma pa še danes navdihujeta generacije uličnih umetnikov po svetu. Slovensko-švicarska naveza se seveda najprej poda na kraj zločina, v New York, kjer jima tri desetletja kasneje uspe znova najti in posneti nekatere legende newyorških grafitov. Ti so se z ulic preselili v galerije in celo Chalfant in Blade priznata, da je mesto imelo svoj trenutek, danes pa za sceno zaostaja, saj grafitarji zaradi drakonskih kazni ne hodijo več risat na ulico, največje trofeje, podzemni vlaki, pa porisani več niti ne speljejo. A misteriozni grafit Style wars 2, povod za snemanje nadaljevanja, tudi v njih zbudi radovednost. »Drugega imam raje kot prvega, saj me spominja še na čase pred njim, na sedemdeseta, ko sem odraščal in nam je šlo predvsem za to, da se zabavamo,« strne Seen.
»Ko sva si ogledala Style wars, sva dobila motivacijo, da raziskujeva naprej. Kje se dogajajo vojne stilov danes, kje so paralele s takratnim časom? Nisva želela narediti nadaljevanja, ampak posvetilo ustvarjalcema prvega filma in vsem umetnikom, ki se v njem pojavijo – za vse, kar so nam dali, nama in vsej generaciji,« je osnovni impulz za snemanje dokumentarca pojasnil Silver. »Bila sva popolnoma navdihnjena, ko sva si ga prvič ogledala,« doda Angeles.
Odločena sta bila posneti »dvojko«, pa čeprav brez sredstev in produkcijske podpore. Kar je bila tudi prednost, saj sta lahko v dobrem in slabem izživela svojo umetniško svobodo in se podala, kamor sta ju odnesli intuicija in zgodba – od Slovenije do Izraela in Palestine, od Berlina in Švice pa vse do New Yorka. Tam sta po naključju spoznala tudi Chalfanta in mu predstavila idejo. »Najprej ni bil najbolj navdušen, nato pa smo si pogledali 25-minutni izsek. Krepko se je nasmejal in od takrat naju podpira. Vsako leto smo se dobili v Benetkah in si ogledovali, kaj nastaja,« je opisal Angeles. S Chalfantom so se tudi spoprijateljili, ostali v stiku in celo posneli zabavni hiphop video o grafitih, ki ga je mogoče najti na youtubu.
Ostajajo umetnost za ljudi
Film, ki sta ga iz več kot 150 ur materiala montirala dve leti, je lani že gostoval na Poljskem, v Franciji, Nemčiji, na Finskem, v Švici, Rusiji, Sloveniji, pa tudi čez lužo – pred grafitarji, po filmskih festivalih, v kinih, pa tudi v galerijah in muzejih sodobne umetnosti. »V Los Angelesu si je film ogledal tudi Skeme iz prvega dela in ko ga je prespal, ga je vzljubil. Tudi v New Yorku je bil pri Marthi Cooper, Bladu in drugih dobro sprejet. Všeč jim je bilo dobro ozračje in nekateri so celo komentirali, da bi tudi sami posneli takšnega, če bi takrat imeli kamero. Nekateri sprva niso bili najbolj prepričani, saj so mislili, da se norčujeva iz njih, ko pa so se pogovorili z nama, so razumeli najin pristop,« sta ustvarjalca zadovoljna s sprejemom med akterji prvega dela in njihovimi vrstniki s scene.
Veli Silver razloži, da so ju nekateri opozorili, da bi morala vključiti še Švedsko, Dansko, Japonsko, Južno Ameriko in tako naprej. »Grafiti so zdaj že po vsem svetu. A namen ni bil narediti portreta grafitov danes, ampak predstaviti najin osebni pogled nanje.« Medtem so grafiti prerasli že v pravo stroko, ki z ulic sega v šovbiznis in ustvarjalne industrije, veliko bolj pa so priznani tudi v visoki umetnosti. »Že v prvem delu je kader, ko se grafiti preselijo v galerijo, kar je bilo takrat zelo kontroverzno. Zdaj je šlo samo še v večje skrajnosti, saj je v tem veliko več denarja, prestopilo je v 'brendiranje', v galerije in muzeje. A baza na ulici ostaja enaka, le da so tudi tu razsežnosti veliko večje,« je dodal. Grafiti imajo še vedno svojo družbeno vlogo, se strinja Silver, saj ostajajo umetnost za ljudi na ulici, kjer si jih lahko vsak ogleda – brezplačno. Amos je medtem opozoril na raznolikost grafitov in njihovega pomena: »Z njimi lahko izraziš religiozna in politična prepričanja, služiš denar ali le osrečiš osebo, ki ti je ljuba, na primer svojo mamo. Veliko je tudi umetnikov, ki uporabljajo orodja ali vplive grafitov v svojem ustvarjanju. Pred tridesetimi leti so grafitirali mladostniki, ki so želeli povsod narisati svoje ime, danes pa so nekateri veliko bolj konceptualno dodelani.«
Dvojec trenutno dela različne stvari, ki črpajo ideje iz opazovanja mestnega okolja, naj gre za dogodke v galerijah, ustvarjanje na ulici, delata tudi glasbo in videe. »Najprej imava idejo, šele nato pa izbereva medij, v katerem jo želiva izraziti. Tako sva svobodnejša v ustvarjanju,« je pojasnil Silver. Verjetno bosta naredila še en film, ki bo narejen po podobnem principu »roadtripa« po svetu ulične umetnosti, a ne bo več toliko vezan na grafite. »Nikakor se ne bo imenoval Style wars 3, saj mislim, da sva z dvojko zaprla to poglavje in želiva raziskati še druge stvari,« je bil jasen Angeles. A izkušnje iz filma, ki ne skriva njunega osebnega in umetniškega odraščanja z grafiti, ostajajo neizbrisne, sta končala.
