Prvi festival gejevskega in lezbičnega filma se je v Ljubljani zgodil pred natanko tridesetimi leti pod imenom Magnus in velja za najstarejši festival te vrste v Evropi. Pozneje se je večkrat preimenoval, med drugim v Dneve gej filma pa v Teden gejevskega in lezbičnega filma, ker pa so filmi čedalje bolj prinašali še druge podobne tematike – transspolne, transseksualne, queer – so ga ob sedanjem jubileju preimenovali v Festival LGBT filma.
Tako kot ime festivala so se skozi čas spreminjala tudi prizorišča. Prva leta so bile projekcije v Galeriji Škuc in Križankah, pozneje se je festival selil v Cankarjev dom, nato v Kinoteko, pa prek Kapelice v Kinodvor in spet nazaj v Kinoteko, kjer domujejo največ let. Nekaj filmov bo letos na ogled še na Ptuju, v Mariboru, Celju in Kopru, v programu festivala, ki bo trajal od te do naslednje sobote, pa je 23 celovečernih in 15 kratkih filmov iz 20 držav.
Aktualni in kakovostni filmi
Festival, ki se skozi vsa leta obstoja prebija z nizkim proračunom, je letos prejel nekaj več denarja od Slovenskega filmskega centra. Vendar pa na račun tega niso povečevali obsega programa, celo nekoliko skrčili so ga, saj so ugotovili, da je filmske ponudbe preveč (festival se začenja tik po Liffu), zlasti pa so se izkazale za nepotrebne pozne projekcije prek tedna, ki so bile slabo obiskane. Ob jubileju se tudi niso odločili za posebno retrospektivo, je povedal soselektor festivala Brane Mozetič, saj bi pobrala svoj delež proračuna; raje so se odločili za aktualne, kakovostne in zato morda malce dražje filme.
Veliko filmov letos bo dokumentarnega značaja; ena od selektoric Suzana Tratnik je posebej izpostavila švicarski film Krog, prejemnika teddyja za najboljši igrani dokumentarni film na zadnjem Berlinalu, ki prihaja s podporo švicarskega veleposlaništva v Ljubljani. Z režiserjem Stefanom Hauptom, gostom festivala, bo po projekciji pogovor, sicer pa film govori o gejevski skupini Der Kreis, ki je delovala v 50. letih v Zürichu in je veljala za pionirko gejevskega aktivizma v Evropi.
Premiki v umetnosti kot taki
Suzana Tratnik je izpostavila tudi pretresljivi litovsko-nemški dokumentarec Julija, ki ga je režirala J. Jackie Baier. Govori o študentu oblikovanja, ki je pred leti zapustil rodno Litvo, nato pa v Berlinu pristal kot transspolna prostitutka Julija, zasvojena z alkoholom in drogami. Baierjeva, tudi sama s transseksualno izkušnjo, je Julijo spoznala v nekem baru in se takrat odločila, da bo posnela film o njej; snemala ga je kar deset let. Režiserka bo tudi posebna gostja festivala.
V letošnji izbor so se med drugim uvrstili štirje mladinski filmi, med njimi Fantje in Poletje, ki na subtilen način pripovedujejo o prvih izkušnjah s spolnimi identitetami. »Letos pa je veliko filmov, ki so jih naredile mlade filmske režiserke, kar kaže na premik tudi v filmski umetnosti. Tam še vedno dominirajo moški in festivali pri tem niso izjema,« pa je poudarila še ena od selektoric festivala Jasmina Šepetavc. »Ti filmi se tudi tematsko osredotočajo na ženske, na njihove različne življenjske okoliščine, skupno tem filmom pa je, da je v režijskem smislu prisotna posebna inovativnost.« Eden od teh filmov bo zasukan na zadnji dan festivala, 6. decembra. To bo filipinska drama Zadnji Anitin čačača dveh avtoric pod umetniškim vzdevkom Sigrid Andrea P. Bernardo. Po projekciji in pogovoru z njima se bo festival končal s podelitvijo nagrad rožnati zmaj, namenjenih najboljšemu filmu po izboru občinstva in najboljšemu filmu po izboru žirije.
