Ali so razvpitega pisatelja leta 2011 res ugrabili ali ne, za film v režiji Guilloma Niclouxa sploh ni pomembno, saj je očitno, da je Houellebecq sklenil sebe spremeniti v lik, najprej v romanu Zemljevid in ozemlje, kjer umre na grozovit način, in nato še v tem filmu. In ta lik, ki ne zapada avtobiografskosti, ampak se kaže na neki hitchcockovski način, je nadvse zanimiv in realističen, če sodim po njegovem obisku v Ljubljani: nekakšen namrgodeni samotarski kljukec, ki ga trije silaki strpajo v zaboj in odpeljejo nekam na podeželje, k staršem enega izmed njih, a kmalu ugotovijo, da ni ravno zlahka »unovčljiv« in da njihove sanje, da bi ga odkupil sam Hollande, nimajo stvarne podlage.
A ti silaki, eden »budabilder«, kot se ves čas moti M. H., drugi mojster borilnih veščin in tretji Mosadov izurjenec, so v resnici strašno tenkočutni ljudje, imajo svoje male filozofije, svoje intimne stiske (imeti otroka ali ne?) in svoj literarni okus, o katerem bi prav radi podiskutirali s pisateljem. Toda ta je na žalost povsem neuporaben, zanimajo ga predvsem tri stvari: kajenje, dobro pečen piščanček in Fatima, dekle, ki mu ga prijazno pripeljejo iz bližnje vasi. In vendar ga na neki svojski način vzljubijo, ga učijo borilnih veščin, mu nosijo čtivo in se na koncu od njega poslovijo z vso vljudnostjo. Ob vsej tej pozornosti tudi on ne ostane neprizadet, ob odhodu se pozanima, ali bi jih lahko še kdaj obiskal in za krajše dopuste najel kontejnerček, v katerem biva neki brezpravni vzhodnoevropski delavec, mehanik v očetovi delavnici. Na poti v svobodo mu ugrabitelj celo prepusti volan...
Ugrabitev je tako ne le posrečena karikatura krvavoresnih ameriških trilerjev, ampak tudi nadvse zabavna slika francoskega bonvivanstva, kjer se udobju in dobri kuhinji posveča enaka pozornost kot v neskončnost trajajočim debatam tako o banalnostih kot o knjigah ali ideji spodletele demokracije v EU.
