Zimsko spanje je polno zamer, ki izvirajo iz raznih oblik in načinov oblastnih razmerij. Tudi zamere so različne, vse pa imajo skupni objekt – gospoda Aydina. In izbruhnejo tako rekoč kot strela iz jasnega. Ali kot tisti kamen, ki prileti v šipo avtomobila, v katerem se peljeta Aydin in njegov »sluga« – mož se pač obnaša kot služabnik, čeprav opravlja vse mogoče posle, od Aydinovega šoferja do izterjevalca najemnin v gospodarjevih hišah. Kamen je vrgel neki deček in sam Aydin je videti presenečen, ko izve, da je bil ta deček priča temu, kako je policija, ki jo je pripeljal Aydinov služabnik, njegovega očeta Ismaila pretepala in iz hiše pobrala hladilnik in televizor, ker Ismailova družina ni mogla plačati najemnine gospodu Aydinu. Ta rajši ne bi ničesar vedel o teh »pritlehnih« upniško-dolžniških rečeh, toda ko se pride Ismailov brat, lokalni imam Hamid, opravičevat zaradi dečkovega meta kamna v gospodarjevo avtomobilsko šipo, vendarle iztegne roko, da bi jo deček poljubil (a ta rajši omedli), potem pa napiše kolumno, v kateri se malo ponorčuje iz religije, tisti imam pa je res takšen primer svetohlinca, da se zdi Aydinov porog kar upravičen. Toda ne njegovi sestri.
Če je bil torej tisti kamen, ki je priletel v Aydinovo avtomobilsko šipo, izraz socialne zamere, pa sta drugi dve zameri družinski. Aydin ravno sedi za računalnikom in piše neko kolumno, ko mu sestra prizna, da njegove kolumne redno prebira. »In kakšne se ti zdijo?« Sestra je sprva hotela bratu le polaskati, a če jo že sprašuje, potem mu mora reči, da se ji njegove kolumne zdijo sicer dobro napisane, ampak tudi bolj leporečniške kot pa »vsebinske«, če pa že imajo kakšno vsebino, ta ne seže čez sentimentalizem in »abstraktni humanizem«. Morda ima prav, kot filmski gledalci nismo prebrali nobene Aydinove kolumne, toda to njeno kritično mnenje bi lahko izviralo tudi iz njenega nezadovoljstva priletne samske ženske, ločenke, ki obžaluje tako ločitev kot to, da mora brezdelno živeti s svojim gosposko vzvišenim in distanciranim bratom. Ta družinska zamera je torej že veliko bolj dvoumna kot socialna, podobno pa je tudi s tisto, ki nastopi v zakonski sceni med možem in ženo. Lep čas sploh nismo uganili, da je tista mlada ženska, ki smo jo videvali v Aydinovem hotelu, njegova žena Nihal. Če sta v isti hiši živela ločeno ali »distancirano«, to pač ne more imeti nobene zveze z vlogo ženske v islamu, saj je Aydin, če že ni ateist, zelo liberalnega duha.
Ne, njuna »distanciranost« je, kot se pokaže, prej neka varianta »bergmanovske odtujenosti« med zakoncema. Toda z zamero začne Aydin, ki mu ni bilo prav, da je njegova žena, ki se je odločila za neki humanitarni projekt (obnova lokalne šole), njegov hotel spremenila v zbirališče prispevkov za ta projekt. Aydin ženo prav pokroviteljsko pouči, kako se na te stvari ne spozna in naj raje preneha, nato pa od Nihal sliši, kar si je najmanj želel vedeti: da je ob njem izgubila svojo mladost, a ne zato, ker je od nje toliko starejši, kakor pa zato, ker je tako vase zagledan in sebičen, obenem pa zatiralski do vsakega njenega poskusa, da bi se realizirala še kako drugače kot njegova »mlada žena«. Morda smo zdaj res slišali resnico o Aydinu, a je tudi ta ne le parcialna, ampak še kako drugače »ne vsa«. Nihal vztraja, ne popusti v svoji »humanitarni« želji in tisto kuverto z denarjem, ki jo je Aydin podaril njenemu šolskemu projektu (preden se je namenil odpotovati v Istanbul), odnese očetu tistega dečka, ki je vrgel kamen, Ismailu. Njegov brat, imam, bi ta denar, naj se še tako spreneveda, verjetno vzel, toda kaj stori Ismail? Zajeten šop bankovcev najprej razdeli na dele, ki bi poravnali vse sramotitve in žalitve, ki jih je bil kot dolžnik deležen, zadnji del pa bi moral zadostovali kot nagrada za Nihalino plemenito dejanje. Nato šop bankovec zopet zloži in vrže v ogenj. Močan prizor, nedvomno in ne naključno, saj prav ta dopolni vrzeli v resnicah vseh drugih zamer. In v Zimskem spanju prebudi edini etični lik.