Đorđe Kadijević, filmski režiser: Od vojne grozljivke k fantastiki

Praznik ni bil cenzuriran, imel je kinematografsko kariero, toda zame je bil usoden, ker sem bil uvrščen v črni val, ki je bil politično anatematiziran.

Res je, kar je politika označila kot črni val, je bil pojav jugoslovanskega avtorskega filma, zlasti srbskega, ki so ga predstavljali Dušan Makavejev, Živojin Pavlović, Aleksandar Petrović in moja malenkost. Naše filme so očrnili na mestnem komiteju Zveze komunistov Srbije, najbolj zgovorna je bila Sofija Mišić, ki je vse te filme, pa tudi določeno vrsto literature, zlasti Pekićeve, pa tudi slikarstva v svoji komunistični bednosti okarakterizirala kot črni val, se pravi kot negacijo socialističnih vrednot in podleganje dekadentnemu zahodnemu vplivu. Ta politična obsodba se je izkazala kot usodna za nekatere filmarje, Makavejev je moral zapustiti državo, Petrović je izgubil katedro na fakulteti, Žinik je bil na sodišču. Lahko se pohvalim, da sem spustil hudiča iz steklenice, ker pa so bili moji filmi časovno omejeni na vojno dogajanje in torej niso segali v čas realnega socializma, so me pustili pri miru, ker nisem žalil nove jugoslovanske realnosti. Vseeno sem bil provokativen, ker sem na atipičen način prikazal fenomen medvojne komunistične revolucije – tedaj sem bil edini režiser, ki ga je zanimala kontrarevolucija.

Pravzaprav gre za človeško dramo, toda problem je bil, ker četniki niso bili prikazani kot primitivni klavci in ker v filmu ni bilo nobenega partizana. Toda v Srbiji, veste, so bili partizani samo do leta 1941, potem so zbežali v Bosno in Hercegovino. Med vojno sva z materjo – oče je kot oficir kraljeve vojske emigriral – živela v četniškem okolju, ki sem ga dobro spoznal. Praznik sicer ni avtobiografski film, toda v njem si nisem prav veliko izmislil. Ko sem se v 60. letih prejšnjega stoletja začel ukvarjati s filmom, sem se spraševal, kakšne filme naj delam, da ne bom ponavljal tega, kar sem videl v kinoteki in v kinu. In odkril, da sta tista strahota in grenkoba, ki sta ostala v meni iz vojnega časa, lahko edini pravi ustvarjalni vir, da je to najbolj avtentičen del vsebinskega potenciala, ki ga lahko ustvarjalno predstavim v filmu. Zamislil sem si vojno trilogijo, dva filma, Praznik in Pohod, sem posnel, tretjega pa ne, ker sem se že znašel na črnem seznamu. Potem sem se preusmeril k fantazijskim in zgodovinskim filmom.

Moje liturgijsko geslo je, da se v umetnosti ni treba ukvarjati s politiko, najprej že zato, ker je politika neki moralno zelo sumljiv posel in umetnosti povsem tuja mentaliteta. Umetnost ima svojo alternativno realnost. Navsezadnje obstaja veja umetnosti, glasba, ki ne more biti ideologizirana, tudi če bi to hotela. V filmu so me najbolj zanimale univerzalne teme, ki nimajo neposredne zveze z vsakdanjo realnostjo, še zlasti ne aktualno. Že kot zgodovinar umetnosti, kar sem po izobrazbi, sem bil prepričan, da umetnost nikoli ni mogla, ne more in ne bo vplivala na kakšno spremembo v realnosti. Povsem zgrešeno je, kar je trdil Marcuse leta 1968: umetnost mora prispevati k spremembi obstoječe stvarnosti. To je grozna zahteva. Če ostanemo pri letu 1968, lahko rečem, da je na pariških barikadah nekaj kock, ki so letele proti policistom, naredilo več kot vsi Godardovi filmi. Tako imenovana angažirana umetnost se mi zdi nesmiselna in smešna, to je neke vrsta instrumentalizacija umetnosti. Takšna umetnost je tudi efemerna, saj zastara skupaj s političnimi in ideološkimi programi, ki jim je služila. Politična ali ideološka realnost je namreč izjemno spremenljiva in minljiva. Kdo pa danes še bere romane Oskarja Davića o likih in junakih leve opcije?! Ko sem se začel ukvarjati s filmom, je v okviru »Filmskih radnih zajednica«, ki so delovale zunaj institucionalne kinematografije, res obstajala neka težnja bolj ali manj drznega norčevanja iz realnega socializma in titoizma, kar se mi je zdelo smešno. Kaj pa potem, ko ne bo več Tita? Ali bodo takšni »kritični« filmi še imeli kakšno težo? Takrat si še nismo mogli misliti, da bo kdaj konec tudi jugoslovanskega realnega socializma, no, danes je tudi ta samo še zgodovinska reminiscenca. Ker me torej tovrstni »družbenokritični« film ni zanimal, sem s svojimi idejami in scenariji težko našel odziv pri filmskih producentih.

Tam je bilo nekaj ljudi, David Filip, Pavel Ogrinov, Zora Korać, ki so mi omogočili delati filme, kakršne sem si želel.

Tudi sam mislim, da je film deloval prav kot čudna simbioza tragične vsebine in komičnih elementov. V tem filmu sem odkril, kako tenka je lahko meja med strašnim in smešnim. Toda o Vešči sem tukaj že toliko govoril. Če se vrnem k svojim vojnim filmom, naj povem, da njihov namen ni bila kritika komunistične revolucije, vsaj zame so imeli predvsem pomen pričanja.

Zaradi scenarija ni bilo nobenega problema, ker je film nastal v produkciji Kino kluba Beograd.

Tako je. Praznik je takoj odpotoval na mednarodne festivale, to je zaleglo, da so me povabili k državnemu producentu, Avala filmu. V produkciji Avale sem režiral Pohod, naslednjega, s katerim bi zaokrožil načrtovano vojno trilogijo, pa že ni bilo več mogoče posneti, ker se je po zlomu liberalizma politična situacija spremenila. Verjetno ne boste verjeli, toda Tito ni imel nič pri tem: on je videl tako Praznik kot druge črnovalovske filme in za nobenega ni zahteval kakšne prepovedi. Politična anatema črnega vala je bila delo preveč vnetih partijskih aparatčikov, polnih titoističnega entuziazma, ki je bil samemu Titu tuj. To sem poskušal pokazati v TV-seriji o Titu, ki sem jo dokončal prav te dni. Z arhivskim gradivom so mi pomagali pri Filmskih novostih, kjer sem pod rubriko Titova tajna soba našel veliko zanimivega, doslej še ne pokazanega gradiva.

Bila je prikazana v nekaterih srbskih kinih in baje je ponekod izzvala pravo paniko, gledalci so bežali iz dvorane. Vendar bi raje govoril o nečem drugem.

O kulturološki vlogi filma, to je tisto, o čemer bi morali danes resno razmišljati. Film vendar ni samo komercialna roba, oblika populistične zabave, kar vse bolj postaja v današnji družbi, v kateri je dobiček zamenjal Boga. Film kot oblika umetnosti mora imeti svojo kulturološko misijo, še zlasti v današnjem svetu neoliberalistične regresije. Takšni pojavi regresije so v zgodovini znani in vselej so bili drago plačani. Zato še posebej danes film ne bi smel več služiti trgu. Ideja Evropske unije je dejansko uresničenje velikega sna večinske mediokritete, ki je nestrpna do visoko razvitih individualnosti. Ta mediokriteta vzpostavlja nov model esteblišmenta, tudi kulturnega, ki od vseh, tako od vas, ki ste že v EU, kot od nas, ki naj bi trkali na njena vrata, zahteva, da sprejmemo ne le njihove sistemske, pravne, fiskalne idr. propozicije, ampak tudi njihovo paradigmo brisanja kulturnih razlik in specifičnosti. Zoper to obstaja samo en način: individualni revolt.

Ali posamezniku morda lahko kaj pomaga družba, ki je popolnoma dezorientirana in je izgubila ves spomin? V nekem smislu se vračamo na raven antične herojske dobe, ko sta Tezej in Perzej premagovala razne pošasti. Le da je današnji poligon herojske dobe predvsem kultura oziroma umetnost. Umetnost ne ponuja rešitev, zna pa postavljati prava vprašanja, ki nas vznemirjajo in spreminjajo. Vsaj po mojem. Sam sem že dolgo časa v položaju globoke negotovosti, ki sem jo poskušal izraziti tudi v filmih. Nikoli pa nisem poskušal dajati kakšnih decidiranih odgovorov – ti so lahko le efemerni in v bistvu neumni. Po mojem je edino, kar je še dostojno človeka, ukvarjanje z umetnostjo. Ampak zdaj, na stara leta, ko sta mi umrla žena in hčerka, sem se sam znašel v situaciji, ki sem jo prikazal v nekaterih svojih filmih, to je v položaju živega mrliča.