V torek zvečer so dvorano ljubljanskega Kinodvora napolnili vsaj dveh vrst gledalci: mladi filmarji in »akterji« (večinoma študenti AGRFT in njihovi prijatelji) ter zunajfilmski aktivisti, ki so se znašli tudi v filmu. Ni pa manjkalo tudi čisto »navadnih« gledalcev, ki so si želeli ogledati nekaj nagrajenih filmov na v nedeljo končanem 17. festivalu slovenskega filma, točneje, tri: kratka filma Prespana pomlad Dominika Menceja, Šuolni iz Trsta Gregorja Božiča in celovečerec Bojza Siniše Gačića.
To je prav hvalevredna poteza, takšna majhna repriza festivalskih filmov, še posebej ker se včasih zgodi, da kakšnega nagrajenega filma potem ni mogoče videti ne na televiziji ne v kinu (kot na primer prvenca Marka Šantiča Zapelji me, ki je lani prejel vesno za režijo). Vsaj za polovico dvorane pa je imela ta repriza tudi dotik rahle napetosti, povezane z »odkritjem« filma, ki mu je festivalska žirija podelila največ vesen.
To je 19-minutni film Prespana pomlad študenta AGRFT Dominika Menceja, ki je prejel nagrade za najboljši kratki film, najboljšo režijo, najboljši scenarij, najboljšo scenografijo in za najboljšo žensko glavno vlogo. Ali je tako bogato okronan film sploh mogoče »normalno« gledati (če ga niste že prej videli), pri čemer bi to »normalno« gledanje pomenilo na eni strani to, da se ne sprašujete, ali je film res vreden vseh teh nagrad, na drugi pa to, da niste z njim prav zaradi vseh nagrad že vnaprej »očarani«. Toda glede vprašanja »vrednosti« je treba reči, da je neumestno, ker je pravo vprašanje v tem, ali ni bila žirija zlasti z nagradami za režijo, scenarij, scenografijo in glavno žensko vlogo, s katerimi je »transcendirala« kategoriji celovečernega in kratkega filma, raje bolj izzivalna kot resna.
Če pa se vendarle poskusim kot »normalen« gledalec, bi rekel, da je Prespana pomlad še en dokaz, da so lahko prav kratki filmi tisti, ki prinašajo največ inventivnosti, domiselnosti, eksperimentalnosti in nove ali drugačne senzibilnosti. Ob prvih kadrih s preobračanjem slike na glavo me je sicer že zaskrbelo, da bo to spet kakšen primer formalistično-tehnicističnega poigravanja, toda ne, kmalu se izkaže, da je Mencejev film tudi lep primer skladnosti stila in sižeja, rečeno z »akademskimi« izrazi. Prespana pomlad je namreč film o drobnem, toda ekspresivnem dekletu Jasni (Anja Novak), ki je videti, kot da se ji je v glavi »nekaj preobrnilo«, zato najbrž tako rada visi na drogu z glavo navzdol, ko pa leži v postelji, se obenem vidi ležečo na stropu. Če torej kadriranje včasih ustvari perceptivno zmedo, ima ta v Jasni dober razlog. Njen prijatelj ali fant ji enkrat reče »ti si malo nora, veš, ampak nič hudega«, in če bi hoteli na kratko povzeti »srž« tega filma, je to že naredila ta dialoška vrstica. Jasna je subtilen, krhek lik, tako telesno kot duševno, sicer ima mamo (Dragica Potočnjak), vendar je videti, kot da je na svet prišla od nekod drugod (na čelu že ima neko čudno znamenje) in se v tem blokovskem naselju, kjer se nerodno kotalka, še ne znajde; celo v kuhinji vidi mamo tako v živo kot na televizijskem ekranu, v nekem trenutku pa v kuhinjski steni zazija luknja, ki daje videti neke čudne podobe. Za takšno Jasno je verjetno res najbolje, da poskuša najprej malo potipati po svetu, preden bi se nanj resneje ali trdneje navezala. Naloga režije pa je, da svoje krhko bitje obvaruje vsega hudega.