Da slovenski film »delajo« predvsem prvenci, postaja v festivalskih poročilih skoraj že lajtmotiv. Če je Završnikov film Pot v raj morda vendarle prešibek, da bi se uvrstil med takšne prvence, pa je DrevoSonje Prosenc, ki so ga na 17. festivalu slovenskega filma predvajali sinoči, nedvomno že bliže takšnemu konstitutivnemu statusu.
Film Drevo ima tri protagoniste, mater in njena sinova, starejšega Aleka in mlajšega Velija. In nekaj nevidnih, ki pa so permanentno navzoči in v nekem prizoru v daljnem planu opazni kot pogrebci. In Drevo je drama med vidnim in nevidnim, med prostorom v hiši in na njenem obzidanem dvorišču ter prostorom onstran zidu. V tej drami se najprej znajdemo skozi pogled in izkušnjo mlajšega sina Velija (Lukas Matija Rosas Uršič), ki mu mati in starejši brat ne dovolita zapustiti dvorišča, stopiti skozi vrata v prostor tam zunaj. Ko se malemu Veliju posreči splezati na vrh obzidja, mati vsa prestrašena prihiti in ga umakne z zidu. V družini govorijo slovensko, toda ne vemo, kje pravzaprav stoji ta hiša z obzidanim dvoriščem, kjer vlada tolikšen strah, da bi otrok zapustil dvorišče in »stopil v svet«. Starejši brat Alek poskuša Veliju to dečku nerazumljivo zaporo predstaviti kot igro, toda zakaj potem v njej ni nič igrivega? Ko film izbere vidik matere (Katarina Stegnar), ki jo v pogovoru s taksistom slišimo govoriti albansko, je skrivnost družine sicer geografsko locirana, a še vedno ohranjena.
Šele z Alekom (Jernej Kogovšek) se zares znajdemo zunaj hiše, onstran njenega dvoriščnega obzidja, na mestnih ulicah v družbi z njegovim dekletom in v krošnji velikega samotnega drevesa skupaj z albanskim prijateljem. Ta med pogovorom naredi hiter gib in pade z drevesa, v naslednjem prizoru pa vidimo tisti kader s pogrebci. Skozi ves film je torej nad družino visela grožnja s smrtjo, ki so jo pogrebci, družina smrtno ponesrečenega albanskega fanta, namenili bodisi Aleku bodisi Veliju. Toda film se s tem običajem krvnega maščevanja ukvarja le v toliko, kolikor ga prikaže skozi oči tistih, ki ga verjetno niti niso poznali in so, ničesar krivi, postali njegove nemočne žrtve. In prav s to povsem ponotranjeno situacijo nemočne žrtve, ponotranjeno tako v psihičnem smislu kot v pogledu čisto konkretnih, banalnih dejanj in stanj brezizhodnosti, je lahko Drevo tudi prispodoba ne le družinskega življenja, soočenega z neznanim, pogubnim in neogibnim.
Prav zanimiv in vznemirljiv celovečerni prvenec je tudi dokumentarec Siniše GačićaBoj za, v katerem je režiser spremljal nekaj mesecev trajajočo protestniško zasedbo prostora pred ljubljansko Borzo in razne akcije, ki so jih protestniki izvajali po mestu (zasedba se je 15. oktobra 2011 začela s tem, da so aktivisti črko R v zlatem napisu Borza zamenjali z J, vhod v poslopje prelepili s protestniškimi plakati in se pred njim utaborili). Takšnemu dokumentarističnemu pristopu se reče participativen, to pa ne pomeni, da je film, v katerem je nekajmesečno zasedbeno dogajanje zmontirano v nekaj manj kot 90-minutno dolžino, kakšna hvalnica ali propaganda tega zasedbenega gibanja. Prej nasprotno, prav ta participativen pristop je omogočil, da je film zasedbenemu dogajanju zlezel v drobovje ali tja, kjer je videti, da je imelo največji problem s samim sabo. Ali drugače: »Ljudje se sicer res odločijo za angažma na podlagi družbenega problema, a dlje ko ta traja, bolj prihajajo v ospredje njihovi individualni problemi. Ti nazadnje postanejo glavni problem zasedbe. Na koncu se menijo samo še o tem, o čem naj bi se sploh kaj zmenili,« je režiser že povedal v intervjuju za Dnevnik.
