Četudi se je še pred tedni okoli letošnjih Prešernovih nagrad dvigovalo kar nekaj prahu, zlasti zaradi samovoljne odločitve upravnega odbora Prešernovega sklada, da pri podelitvi nagrade Prešernovega sklada Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki zaobide mnenje področne strokovne komisije (zaradi česar so njeni člani nato tudi odstopili), je osrednja državna proslava na predvečer kulturnega praznika v Cankarjevem domu minila v »kulturnem«, lahko bi rekli skorajda »spravnem« duhu.
Pred hramom slovenske kulture tako ni bilo (kot na primer pred dvema letoma ob ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo) množice kulturnikov, ki bi protestirali proti, denimo, izganjanju stroke in uvajanju zunajumetnostnih kriterijev v razdeljevanju najvišjih priznanj za umetnost – ali pa bi to priložnost izkoristili vsaj za izražanje nestrinjanja z vse slabšim finančnim položajem umetnostnih ustvarjalcev; niti v parterju Gallusove dvorane ni bilo kopice zevajoče praznih sedežev, ki bi nakazovali na diskretno izraženo nasprotovanje; in tudi na samem odru se ni zgodilo nič takega, kar bi skalilo spodobni vtis vsesplošnega strinjanja o tem, da je kultura navsezadnje »gonilna sila človekovega razvoja« (kot je naslednji dan na slovesni prireditvi v Vrbi izjavil minister za kulturo Uroš Grilc) – in da je pravzaprav vse v najlepšem redu.
Razvijanje »žlahtne tradicije«
Tudi program proslave (v režiji Mateja Filipčiča) je sledil istemu duhu; če je še lanska slovesnost v režiji Ivane Djilas našla prostor tudi za težavni položaj delujočih v kulturi, so se potencialno neprijetne vsebine tokrat umaknile bolj »dekorativnim« mislim o pomenu umetnosti in njeni moči preseganja minljivosti. Ali kot je med drugim v svojem nagovoru omenil predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj: »Ker je danes praznik kulture, ostajamo predvsem praznični in se s ponosom klanjamo letošnjim nagrajencem.« Bogataj je med drugim poudaril še, da bi morali Prešernov dan praznovati v najširšem pomenu besede kultura, tudi ob spoštovanju medsebojnih razlik, in se zavzel za nadaljevanje in razvijanje tradicije dneva kulture in Prešernovih nagrad. Ob tem pa je (očitno kot odmev na razprave o pristojnostih upravnega odbora in strokovnih komisij) napovedal tudi pripravo določenih sprememb obstoječe zakonodaje, ki določa način podeljevanja teh priznanj.
Nagrade Prešernovega sklada za umetniške dosežke v zadnjih dveh letih so v nadaljevanju prejeli akademska slikarka Alenka Sottler, gledališki režiser Jernej Lorenci, pesnik Vladimir Kos, igralka Vesna Pernarčič, režiser Jože Možina in zasedba Slovenski tolkalni projekt, Prešernovo nagrado za življenjski opus pa sta prejela pisatelj Vladimir Kavčič ter skladatelj in jezikoslovec Pavle Merkù; lavreata sta s svojimi neposrednimi, jasnimi mislimi poskrbela tudi za najsvetlejše trenutke večera. Tako je Kavčič v zahvalnem govoru vljudno, a odločno opozoril na težavno stanje, v katerem je Slovenija, in razmere ponazoril s primerom slovenske stranke, ki ima evidentiranih 42 kandidatov za dobro plačano mesto evropskega poslanca, »nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega in gospodarskega ministra doma«. Izjava je požela velik aplavz med občinstvom, navdušeno pa je bil sprejet tudi krajši, a človeško topel govor Pavleta Merkuja.
Kulturno po vsej Sloveniji
Vzporedno z državno proslavo pa je na predvečer kulturnega praznika literarno-glasbeni večer v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice pripravila pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič, ki je prisotne v svoj pesniški svet popeljala ob pomoči interpretacij Janje Majzelj, Ljerke Belak, Mateje Koležnik, Višnje Fičor in Janija Kovačiča ter glasbenih gostov. Večer je posvetila velikanu slovenskega šansona, igralcu, pisatelju in pesniku Franetu Milčinskemu - Ježku, ki bi ravno letos praznoval svoj 100. rojstni dan in brez katerega, kot je dejala, tudi njenih šansonov ne bi bilo »ali pa ne bi bili taki, kot so«. O proslavi, ki je prav takrat potekala v Cankarjevem domu, pa je povedala, da jo prepušča tistim, ki jih to zanima. »Ne mene ne publike, ki se je danes zbrala tukaj, ne zanima proslava, ki je zasmrajena s politiko,« je dodala in pojasnila, da Prešernova nagrada od leta 2000, ko jo je protestno zavrnila, »zanjo ne obstaja«.
Na sam dan obletnice Prešernove smrti se je v soboto po vsej državi zvrstila množica kulturnih prireditev; med najbolj obiskanimi sta bili tudi letos tradicionalno branje Prešernove poezije, ki ga že vrsto let ob kulturnem prazniku pod njegovim spomenikom na Prešernovem trgu v Ljubljani pripravlja Združenje dramskih umetnikov Slovenije, ter slovesnost pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, kjer je zbrane nagovoril tudi kulturni minister. Ljubljanski recital, na katerem so med drugimi nastopili Aleš Valič z uvodno Zdravljico, Sergej Ferrari, Alenka Pirjevec, Polona Vetrih, Štefka Drolc, Tomaž Gubenšek, Jerca Mrzel in drugi dramski umetniki, se je letos neposredno radijsko povezal s slovesnostjo v Vrbi, ki jo je prav tako obiskalo več sto ljudi, četudi jih je bilo zaradi neugodnih vremenskih razmer nekoliko manj kot prejšnja leta. Na prireditvi je minister Grilc poudaril pomen kulture za oblikovanje družbenih sprememb, tudi v času krize, poudaril, da naše spoštovanje kulture in umetnosti ne sme ostati na zgolj deklarativni ravni, in spomnil, da je kultura odigrala ključno vlogo v marsikaterem zgodovinskem trenutku slovenskega naroda. Minister se je nato odpravil na Brdo pri Kranju, kjer je sledil sprejem za dobitnike letošnjih Prešernovih nagrad, si zatem skupaj z njimi v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj ogledal fotografsko razstavo Portreti Prešernovih nagrajencev 2014 Toneta Stojka ter v kranjskem gledališču odprl še srečanje z nagrajenci, naslovljeno Shod muz na kranjskem Parnasi.kul, nr
