Današnji upnik je Kapital, toda temu užitek v trpinčenju dolžnikov (tako posameznikov kot držav) še zdaleč ne velja za kompenzacijo za njihove dolgove, a prav tako se zaradi tega, ker je že »dovolj« obogatel, ni kaj bolj »humaniziral« (navsezadnje že zato ne, ker Kapitalu – in kapitala – nikoli ni dovolj). A kljub temu Nietzschejeva ideja o dolgu in razmerju med upnikom in dolžnikom ni ostala brez odmeva. V knjigi Anti-Ojdip sta jo prevzela Gilles Deleuze in Felix Guattari in jo razvila v tezo, da v temelju družbenega razmerja ni enakosti ekonomske menjave, temveč je asimetrija med kreditom in dolgom. Po mnenju Maurizia Lazzarata je ta knjiga, objavljena leta 1972, »teoretično anticipirala premestitev, ki jo je pozneje izvedel kapital«, Lazzaratovo knjigo Proizvajanje zadolženega človeka (v prevodu Suzane Koncut je lani izšla pri Maski) pa že lahko beremo kot izredno natančno, prav boleče natančno analizo te »premestitve«, ki je sicer bolj znana kot neoliberalizem.
Kar je Nietzsche odkrival v preteklosti, »v najstarejši zgodovini človeštva«, Lazzarato opisuje v sedanjosti: »Z neoliberalizmom je odnos upnik-dolžnik postal poglavitni politični zastavek.« Kar se najbolje kaže v tem, da je poglabljanje državnega dolga eden glavnih rezultatov neoliberalnih politik, obresti na dolg pa so »merilo plenjenja, ki ga trgi že 40 let izvajajo nad prebivalstvom«. Do poglabljanja državnega dolga je po Lazzaratu prišlo ob koncu 70. let prejšnjega stoletja, ko so se države za financiranje socialnih storitev začele zadolževati na finančnih trgih. S tem pa so se socialne pravice preoblikovale v »socialne dolgove«. Finančni trgi so se torej »strukturirali in organizirali skozi upravljanje državnih dolgov«, in kot največji upniki postali novi gospodarji, o kakršnih se Nietzscheju še sanjalo ni. Še posebej ker se današnja oblast dolga predstavlja kot oblast, ki se ne uveljavlja niti z represijo niti z ideologijo: »Svobodni ste, kolikor privzemate način življenja (potrošništvo, zaposlitev, socialni izdatki, davki itn.), ki je združljiv z odplačevanjem.« A prav tako se ta oblast izvaja prek varčevalnih politik, ki jih trgi vsiljujejo državam: »Evropske države zgolj udejanjajo ekonomske in socialne politike, kakršne jim narekujejo trgi, se pravi ekonomsko-politično-finančni tok oblasti.« Izbire in odločitve, ki zadevajo celotne narode, sprejemajo oligarhije, plutokracije in aristokracije, »integracija teh treh antidemokratičnih režimov pa ne razvija rasti, ampak korupcijo«, trdi Lazzarato. V štirih desetletjih je neoliberalizem postal »ekonomija izsiljevanja«, tako izsiljevanja s stečajem držav kot izsiljevanja z zaposlitvami in delokalizacijo zaposlenih.
Kaj predlaga Lazzarato? »Treba se je boriti za preklic dolga, ki ni ekonomski problem, ampak je dispozitiv oblasti, ki nas ne samo siromaši, ampak nas vodi v katastrofo.« Toda v oblasti »neskončnega dolga« je to zelo naporen in kočljiv cilj. Za tiste »na robu« Evrope bi bilo nemara bolje, da bi Evropsko unijo in njen evro prepustili Franciji in Nemčiji.
